Gremo mi v tri krasne
Žanr | družbeni roman, mladinski roman |
Narodnost | slovenska književnost |
Kraj in leto izida | Dob pri Domžalah, 2020 |
Založba | Miš založba |
Ključne besede | Odvisnosti, Družina, Fantje, Prijateljstvo, Mladostniki, Odraščanje, Družinski odnosi, Dekleta, Motnje hranjenja |
V hribe? Brez telefona?!?
Skupina najstnikov z vseh koncev Slovenije se z avtobusom odpelje na poletni tabor nekam v tri krasne. Večina jih nad letovanjem v hribih godrnja, saj tja ne gredo prostovoljno, ampak na željo staršev. Doživljanje tabora spremljamo skozi prvoosebni pripovedi Valentine in Uroša, ki ga poznamo že iz romana Avtobus ob treh. Valentino zaznamujejo motnje hranjenja. Uroš pa je po maminih besedah zasvojen z virtualnim svetom. On seveda to zanika. Zgodba nam večplastno odstira težave, s katerimi se soočajo sodobni mladostniki in njihove družine.
Pogrešam igranje s prijatelji, kajti sam igram le, kadar odlagam učenje, kadar sem skregan z mamo ali jezen na Miloša, kadar me nekaj skrbi. Sam se ne zberem tako kot v igri s prijatelji, ne sprašujem se o nasprotnikih, ne načrtujem nakupov, za potek in izid mi je vseeno, hočem samo, da mi teče čas in da ne mislim na zoprne stvari. Vsaj v igranju sem car, če sem že vse drugo zamočil…
(str. 97)