Senca brez človeka : film v prozi

Žanrspomini
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2023
Založba
Ključne besede Auschwitz, Otroci, Vojna
Število strani

259

Čas branja

Opozorjeni smo bili, da se čas branja razlikuje tudi glede na zvrst ali žanr knjige. Sklep: trenutno informativno obvestilo naj se dopolnjeno glasi: To je le ocena.

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

8-9 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Lahkotna
Zahtevna

Nataša Konc Lorenzutti v svojem zgodovinskem romanu opisuje zgodbe v vojni ukradenih slovenskih dojenčkov in otrok, vključenih v Himmlerjev razvpiti program Lebensborn. Avgusta 1942 so nacisti v Celju ukradli 645 slovenskih otrok, ki so jih odpeljali na ozemlje Tretjega rajha. Približno trideset malčkov, večinoma še dojenčkov, je prestalo »rasne selekcije«, zato so bili iz otroških taborišč urada za utrjevanje nemštva premeščeni v dom Sončna poljana v Kohren-Sahlisu blizu Leipziga, ki ga je upravljala mreža tajne Himmlerjeve organizacije Lebensborn. Tam so jih lahko prevzeli bodoči nemški rejniki, ki so bili vsaj na videz zvesti režimu, niso pa vedeli, da jemljejo ukradene otroke. Njihove matere so večinoma umrle v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu. Bodoči nemški rejniki so jih popolnoma germanizirali in jih tako odtujili od svojih družin in domovine ter jim spremenili identitete.
Roman Senca brez človeka je nastal po pričevanjih nekaterih še živečih otrok, ki so prehodili strašne poti številnih grozodejstev. Z otroci so ravnali mačehovsko, saj niso bili deležni ne čustvovanja in ne topline. Bili so žrtve nacističnega nasilja. Pretresljivi dogodki se prepletajo z ugrabitvami nedolžnih otrok in krutim poigravanjem z njihovo usodo. Resnične zgodbe vojnih sirot, o njihovem odvzemu svobode, kratenju osnovnih človekovih pravic ter uničenju brezskrbnih otroških sanj se bodo zagotovo globoko dotaknile slehernega bralca.

Nekega dne smo šli na Rožnik. Ob poti sem zagledal zvončke. Zakadil sem se vanje, natrgal sem jih zajeten šop. Nato sem razmišljal, kaj bi z njimi. Takrat sem že vedel, da imajo nekateri otroci mame, jaz pa ne, zato nimam zvončkov komu dati. Nekoč, nekje sem gotovo tudi jaz imel mamo, vsak otrok jo je imel, le da so nekateri mame obdržali, drugi pa ne.

(str. 49)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Senca brez človeka : film v prozi.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 72
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja