“Po vseh knjigah, ki jih je prebral, po vseh učenih pogovorih, po vseh svojih tavanjih, po težkem času noviciata, po samotnih kontemplacijah, ves čas in tudi zdaj ni imel tega, kar imajo oni sami od sebe, s strahom v srcu ob ognju pod nizkimi zvezdami, s preprosto pesmijo, ki jo lajnajo s svojimi hripavimi in svojimi vreščečimi glasovi. Zato je prišel, zato gre za njim, za ljudsko pobožnostjo in strahom, iz nemira iz vednosti, da je v preprostem romanju tisto spoznanje, ki mu manjka, ki ga je že nekoč imel, med Gvaraniji, in mu zdaj manjka, kakor mu manjka sen. Upanje, ki je že spoznanje in ki ga imajo oni kar tako, kar sami od sebi, sami po sebi.”
[…] tiste čenče o duševnem zdravju, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, in da s trpljenjem rastemo in podobno. To imam v mezincu. Iz Dostojevskega. Pri petnajstih sem prebrala njegova in Balzacova zbrana dela. Tudi to je bil eden od vzrokov moje današnje hospitalizacije.
in nato