| Žanr | družbeni roman, lirski roman, zgodovinski roman |
| Narodnost | turška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2006 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Roman |
| Prevod |
Uroš Kalčič |
| Ključne besede | Miniaturno slikarstvo, Smrt, Turki |
Prevod dela: Benim adim kirmizi.
Gre za čudovit roman, napeto zgodbo iz Turčije pred petimi stoletji. Začetek sam je neobičajen, saj nas nagovori kar truplo z dna vodnjaka. Tako nam vse do konca celotno zgodbo z različnih zornih kotov osvetljujejo različni vpleteni: ljudje, živali, barve: Jaz, mrtvec; Ime mi je rdeča; Jaz, konj; Jaz, drevo; Jaz, satan; Pravijo mi metulj; Midva, derviša… Rdeča nit zgodbe je sultanovo naročilo izdelave prav posebne slavnostne knjige, kar so dobili v delo t. i. miniaturisti, slikarski mojstri, ki so bili sposobni na riževo zrno narisati prave umetnine. A zaradi notranje razklanosti umetnikov pride do usodnih trenj in vseskozi sta si v nasprotju zahodni in orientalski vidik, tradicionalizem in umetniška izvirnost, človeško in božje. Duhovita Pamukova razmišljanja nam z ostro natančnostjo po vzoru iluminatorjev miniaturistov odslikavajo čas v otomanskem imperiju, življenje in šege navadnih ljudi v tedanjem Istanbulu. Z neverjetnim občutkom za pretanjeno prepletanje ljubezenske zgodbe s skrivnostnim umorom, vpeto v takratni čas in islamsko tradicionalno slikarsko umetnost, se skoraj sedemsto strani dolgo delo zdi kot tkanje čudovite in neponovljive čipke. Umetnina je bila prepoznana kot vrhunska in je bila počaščena z Nobelovo nagrado za književnost 2006.
Objavljeno: 28.04.2015 12:09:48
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:26:10
“Skratka, mrtev sem, jaz, ki mi pravijo mojster Fini efendi, vendar me niso pokopali, zato moja duša ni do konca zapustila telesa. Ta nenavadni položaj, čeravno moj primer seveda ni prvi, prizadeva nesmrtnemu delu moje osebe strašanske muke. Že res, da ne čutim razbite lobanje in razpadajočega telesa, prekritega z ranami in polnega polomljenih kosti, pa še deloma potopljenega v ledeno mrzlo vodo, a je zato toliko hujša bolečina duše, ki se obupno skuša izviti iz primeža vsega pozemeljskega. Kakor da bi se ves svet, z mojim telesom vred, skrčil v grenko pilulo neznosne tesnobe.” (str. 15)
