Vprašaj očeta

Žanrdružbeni roman
Narodnostčeška književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2013
Založba
Prevod Peter Kuhar
Ključne besede Ljubezen, Družinski odnosi, Smrt, Žalovanje, Politično nasilje, češka
Število strani

179

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

5-6 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Rešujem si življenje in izgubljam dušo.

Na Češkem, v industrijskem mestu Ostrava, živi petčlanska družina Nedom. Zdravnik primarij Jan, upokojena farmacevtka žena Marta in njuni trije odrasli otroci: prvorojenec Hans, slikar z ženo Evo, prevajalec Emil z drugo ženo Jeny in hči Kateřina, ločena 38-letna doktorica naravoslovnih znanosti na študijskem izobraževanju na Škotskem. Ko oče zboli in se iz zdravnika spremeni v terminalnega bolnika, se svet vseh družinskih članov krepko zamaje, vsak v sebi predeluje svoj odnos do očeta in skupno družinsko življenje. V žalostno obdobje očetovega umiranja vdrejo pisma, ki jih vsakemu družinskemu članu pošilja očetov nekdanji prijatelj Petr Wolf, v katerih postavlja pod vprašaj moralno trdnost primarija Nedoma. Pisma, ki nas nenadoma prestavijo v svet, kakršnega smo v čeških romanih vajeni iz prejšnjega stoletja: svet, kjer so intelektualci za svoja politična prepričanja kaznovani s smetarskimi deli, utišani, izločeni, nadzorovani, ograjeni in preganjani – žrtve režima. Ali pa prestopijo na stran krvnikov, sodelavcev režima. Kje je stal primarij Nedom? Ali je ljubeznivi oče vohunil, izdajal informacije o svojih pacientih, manipuliral vrstni red zdravljenja pacientov, sprejemal podkupnine? Kako so se skozi nevihte političnih razmer 20. stoletja prebijali otroci? Z zgodbami nekaterih intelektualcev, ki jih je režim uničil (Emilov profesor filozofije, Hansov profesor češčine, Petr Wolf), se prepleta tudi zgodba mlade Johane, sestre Emilove žene in odvisnice. Kljub realnim družbenim razmeram (npr. omenjanje državljanskega protivladnega gibanja Listina 1977, ki so mu sledile politične čistke) v romanu prevladuje problematika umiranja, poslavljanja, družinskih medosebnih odnosov, iskanja in ustvarjanja rešilne niti spominov, ki protagonistom pomaga, da se izvlečejo iz bolečine žalovanja. Delo je torej tenkočutni roman o dveh ranah: osebni, ki se odpre v vsakem človeku ob izgubi ljubljene osebe, in o družbeni rani – rakavi tvorbi nekdanjega političnega režima na Češkem, ki v ljudeh s težo krivde ali posledicami političnih likvidacij posameznikov odmeva v družinskih zgodbah še globoko v današnji čas. Obe rani se v romanu zlijeta v skupno bolečino, ki jo Balaban ubesedi zelo neposredno, preko notranjih monologov, besedilo je mestoma fragmentarno, nima ostro ločenih poglavij. Avtor je roman pisal zadnja tri leta svojega življenja, leta 2010 je na peto obletnico smrti svojega očeta v starosti 49 let nenadoma umrl. V slovenščino je roman prevedel Peter Kuhar, ki je h knjigi napisal tudi izčrpno spremno besedo.

Emil je takrat gospoda profesorja obiskal v praški pasaži, kjer je delal kakor pometač. K njegovemu čistilnemu rajonu so sodili tudi prostori bistroja, ki je bil odprt vso noč. Premor za čiščenje je bil med sedmo in deveto. V tistem času sta se tudi srečala. Profesor v zapacanih in zakrpanih kavbojkah, flanelasti srajci in obledeli rdeči delovni halji je bil videti kot kakšen ostarel hipi. Pozdravljen, študent, je ogovoril Emila, ki takrat ni bil več študent. V profesorjevih očeh je bilo videti nekakšno osramočenost in negotovost. Kakor da nikoli ne bi bilo čudovitih predavaj, anekdot in puščic na režim. Kakor da ne bi bilo deklet, brezumno zaljubljenih vanj. Kakor da ne bi bilo nočnih seminarjev ob vinu in tobaku za pipo, ko je krogu zvestih poslušalcev razgrinjal povezave, ki so drugim ostale in najbrž tudi za vedno ostanejo skrite. Kot da ne bi bilo ilegalnih izdaj in tekstov, ki so krožili med ljudmi, pretipkavale pa so jih pogumne strojepiske, in to v enajstih kopijah, ker pisalni stroj več ne zmore. V njegovem pogledu je bilo videti nekakšen sram, ki ga Emil ni razumel. Sramovati bi se pravzaprav moral on. (str. 118)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Vprašaj očeta.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 26
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 2
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0

Morda vam bo všeč tudi