Plima

Žanrdružinski roman (tudi rodbinski), psihološki roman
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2022
Založba
Ključne besede Smrt, Piran, Homoseksualnost, Rasizem, Brat in sestra, Lucija, Portorož, Adolescenca, Mizoginija, Družina, Prijateljstvo
Število strani

289

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

9-10 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Dogajanje psihološko-kriminalnega romana se odvija na slovenski obali. Začetek zapleta je v preteklosti, konec osemdesetih, začetek devetdesetih, smrt najstnika po padcu s piranskega cerkvenega obzidja. Takrat kriminalistom ni uspelo ugotoviti, ali je bila to nesreča, je skočil sam ali pa ga je kdo porinil. Tragedija je zapustila neizbrisen pečat v življenjih fantovih staršev in mlajše sestre Dunje, samomor, zatekanje v labitinte pozabe in notranje stiske. Odrasla Dunja, zdaj uspešna pisateljica, se vrne v kraj svojega otroštva, da bi se dokopala do resnice, ki ji kot mali deklici ni bila dostopna, niti je takrat ne bi bila sposobna razumeti. Sicer bolehna in negotova stopi v čevlje »Velike Preiskovalke« in po spletu naključnih okoliščin plast za plastjo prodira pod fasado laži, s katerimi so se obdali prijatelji iz mladosti, da bi prikrili nelagodje svojih ambivalentinih življenj. In takšne so bile tudi okoliščine smrti oboževanega in ljubljenega starejšega brata. Nenavaden pripovedni slog z neštetimi vrivki notranjih dialogov, asociativnih prebliskov, spominov, opazk o nezavednih gestah akterjev, vzklikov in kletvic … daje čutiti Dunjin razburkan tok zavesti ob soočanju z zamolčanimi skrivnostmi. Zahteva pa zato takšno besedilo bolj pozorno branje. Ana Schnabl je slovenska pisateljica mlajše generacije (roj. 1985), njeni prvi dve deli, kratkoprozni prvenec Razvezani in roman Mojstrovina, sta že prevedeni v nemščino, angleščino in srbščino.

»Eeee, kaj pa, če je vse res, Dunjica, se je zahihitala in zamigotala s prstki stopal in inhaaaalirala še zadnjič in, uuuf, njen bog, bil je to najbolj pekoč in neverjetno boleč poteg, njen bog, udaril jo je natanko v zakotje zavesti, natanko v sredico, natanko tja, kjer ni nobene metafore, ne metonimije, kjer resničnost jemlje in si nazadnje vzame svojo menico: morje, da, to mora biti res, naplavlja raznolike, raznovrstne, pisane vizije, vznikle iz tisočerih odpadkov, toda njen odpadek, njen bog, kako ga lahko tako imenuje, je bil zmeraj en sam, čeprav z dvema telesoma, zmeraj sta bila to Draženovo in očetovo, očetovo in Draženovo skupno razpadlo telo in njena kurčeva vizija, je bruhnila v jok in dogoreli džoint spustila iz rok, zmeraj njuno, zmeraj samo njuno kurčevo – ne, Dunja, daj, ne misli tako -, njuno dokončano, neizživeto, življenje.« (str. 66 – 67)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Plima.

Kritike

(1)
Mojca Pišek
Literarna dela profesionalne bralce redko tako vznemirjajo s svojo žanrsko nedoločljivostjo ali hibridnostjo, kot vznemirja Plima, drugi roman Ane Schnabl. Bralci so z žanrskostjo romana najbrž tako obremenjeni, ker delo založnik predstavlja kot psihološko-kriminalni roman, kar po branju knjige, ki v resnici ni psihološko-kriminalni roman, samo vabi k polemiki. Kot drugo pa je plima s svojo gostobesednostjo in hiperpozornostjo na skoraj vse izjemno nehvaležno gradivo za refleksijo, zato je tehnicistična debata o tem, v kateri žanrski predal bi ga veljalo stisniti ali katero žanrsko kategorijo bi si veljalo izmisliti posebej za njega, pripravno kritiško mašilo, kadar je ukvarjanje s formo namesto z vsebino nesporno lažja možnost od obeh.

Plima je vsebinsko dokaj preprosta. Povzeti bi se jo dalo takole: glavna junakinja Dunja, ki naj bi se do konca romana dokopala do zadovoljujočih odgovorov na vprašanja o smrti svojega brata in svojega očeta pred mnogimi leti, na koncu ostane z nekaj bridkimi polresnicami ter več vprašanji kot odgovori. Junakinja v svoji zgodbi išče literarni potencial, najde pa neubranost in nekonsistentnost življenja. Roman pa je hkrati izjemno kompleksen, če ga beremo brez posebne strasti do zapleta in razpleta zgodbe, torej brezbrižno do njene označenosti s kriminalko. Na poti do končnega pomanjkanja odgovorov proizvaja globoke, precizne, suverene in brezkompromisne uvide v človeško materijo ter medčloveške in družbene odnose, v psihologijo in motive likov, ki postavljajo geometrijo Dunjinega preiskovanega sveta. Ti uvidi so temna snov romana, odgovor na "problem manjkajoče mase".

V podobni skušnjavi kot omenjeni profesionalni bralci sem sama, ki sem roman prebirala kot preočitno parodijo kriminalke, tudi psihološke kriminalke, ki je v resnici tako nezainteresirana za vprašanja žanra, da se požvižga celo na to, kako pisati parodijo. Roman je kriminalka zgolj idejno, saj ključno lastnost tega žanra, suspenz, ki ga izgrajuje odložitev pojasnila in končnega uvida, Plima v kali zatira s svojim nagibom k sprotnemu pojasnjevanju in obilju analize. Pri tem roman ne preigrava le omenjenega žanra in nemara same ideje žanra, pač pa tudi intelektualne tokove, ki še danes obvladujejo literarne trende. Naslanja se, in to na sebi lasten, mestoma izrazito originalen način, na klasičen pripovedovalski tok zavesti, predvsem pa ji dobro služi postmoderno zavedanje lastnega pisanja in vplivanosti. V trmasto doslednem popisu vsega, kar se zgodi in kar šine skozi zavest junakinje Dunje, je najti zamisel hiperrealizma. Plima je ponosen dedič marsičesa, za kar sodobna književnost trdi, da je prerasla.

Plima razbija horizont bralskih pričakovanj do sodobnega slovenskega romana, ki predpostavljajo angažirano literaturo, obdelavo velikih tem in odslikavo sodobnega življenja. Plima proti temu (ali sploh proti čemu) eksplicitno ne protestira, a podobno učinkuje že njena brezbrižnost do standarda zaokrožene pripovedi z bolj ali manj jasnim sporočilom, ki ga je na koncu mogoče izluščiti iz besedila in o njem podati končno sodbo. Roman se organizira okoli samega sebe, okoli tektonsko aktivnega in vulkansko reaktivnega avtoričinega intelektualnega sveta, pripovedovalsko se staplja s svojo snovjo vse do točke, ko pripovedovanje postane snov romana. Plima ponuja redko priložnost bralcu, da skorajda vstopi v pisateljski proces in od blizu opazuje, kako se v literarnem delu za prevzem nadzora bojujeta literarno naprezanje po fabulativnem loku in strukturi smisla ter življenje samo, ki za razliko od književnosti le redko ponudi dar zaokrožene pripovedi z moralnim naukom.

Ana Schnabl suvereno poglablja svoj globok avtorski glas in postaja pomembna prezenca na slovenskem literarnem prizorišču. Plima je tiha borka za bolj inkluzivno in manj dolgočasno idejo tega, kaj sploh je literarno. Lasten užitek v pisanju in mišljenju avtorica postavlja pred gotovo mikavno možnost potrjevanja literarnega reda, za kar so avtorice brez izjem kaznovane z očitki neliterarnosti in, splošneje, intelektualne pretencioznosti. Del Plimine formule je zato bralec, tudi profesionalni, daleč najbolj predeterminiran element recepcije, ki potrebuje izdatne količine fleksibilnosti, da s sebe strese pričakovanja literarnoobrtniške formule, visokega sloga in najrazličnejših malomeščanskih konceptov, za začetek morda kar globoko ponotranjeno dogmo patriarhalnega reda, ki trdi, da originalnost prihaja od avtorjev, nikoli od avtoric. Plima, ki ni vedno enostavna in ni vedno kratkočasna, ponuja neobičajno razkošno in bržkone najbolj izvirno avtorsko pisavo, kar jih je v desetletju, morda več desetletjih, ponudil nacionalni knjižni trg.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 42
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 2
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja

Faruk Šehić, Uroš Zupan, Jasmin B. Frelih, Andrej Nikolaidis, Davorin Lenko, Dragan Velikić, Jurij Hudolin, Suzana Tratnik, Peter Semolič, Ana Pepelnik, Tina Vrščaj, Jure Jakob, Ana Schnabl, Tatjana Gromača

Antologija tesnobe