To ni žalostna zgodba

Vedno se mi je zdelo zanimivo, kako spremenljivi smo ljudje in kako drugačni smo lahko v različnih okoliščinah. Babica, na primer, ki je bila vedno tako čemerna, ko je imela opraviti z ljudmi, je bila polna milih besed in pozornosti, kadar je zalivala rože na našem balkonu, jih obrazovala in negovala.
Sprva me je to zelo jezilo, saj se mi je zdelo, da to počne nalašč, kakor bi nama z mamo hotela pokazati, da njena ljubezen ni namenjena nama. Vendar sem se motila: kadar je bila na balkonu, sem jo pogosto opazovala skozi okno, tako da ni vedela, da jo gledam. Prepričala sem se, da so rože njene najtesnejše zaupnice, njeno edino pribežališče.