Tihi : moč introvertnih ljudi v svetu, ki ne zna molčati

“Nekateri psihologi se uveljavijo tako, da izvajajo neobičajne eksperimente. Prispevek Aronove je v tem, da razmišlja drugače – radikalno drugače – o raziskavah, ki so jih opravili drugi znanstveniki. Ko je bila še deklica, so ji pogosto govorili, da ji njena ‘prevelika občutljivost škoduje’. Bila je najmlajša od treh otrok v družini in edina, ki je rada sanjarila, se raje igrala v hiši in je ni bilo težko prizadeti. Ko je odraščala in si počasi upala pokukati tudi zunaj sveta svoje družine, je še naprej pri sebi opažala značilnosti, o katerih se ji je zdelo, da odstopajo od normalnih. Lahko se je ure in ure vozila z avtom, pa ni vključila radia. Ponoči je imela intenzivne, včasih tudi vznemirljive sanje. Bila je ‘nenavadno napeta’, pogosto so jo navdajala močna čustva, tako pozitivna kot negativna. S težavo je odkrivala, kaj naj bi bilo sveto v vsakdanjem življenju; zdelo se ji je, da obstaja samo takrat, kadar se je umaknila pred svetom.
Aronova je odrasla, postala psihologinja in se poročila s klenim možakom, ki je ljubil te njene vrline. Njenemu možu Artu je bilo všeč, da je sposobna kreativnega, intuitivnega in globokega mišljenja. Saj je te stvari pri sebi tudi sama nekako cenila, vendar jih je hkrati imela tudi za ‘sprejemljive površinske pojave obupnih, skritih pomanjkljivosti, ki sem se jih zavedala vse življenje.’ Zdelo se ji je kakor čudež, da jo Art ljubi kljub vsem tem njenim ‘slabostim.’
Toda potem ko jo je nekoč neki njen kolega psiholog opisal kot ‘visoko senzitivno’, se ji je nenadoma posvetilo. Bilo je, kot da bi šele ti dve besedi zares opisali njeno skrivnostno hibo – čeprav tisti psiholog s tem sploh ni mislil na pomanjkljivost. Njegove besede so bile izrečeno povsem nevtralno.”
(str. 178)