Lege življenja

Barnes v treh esejih preplete zgodbe posebnežev, “nezmernežev”, balonarskih entuziastov (francoskega fotografa Nadarja, angleškega polkovnika Freda Burnabyja in francoske igralke Sarah Bernhardt) s svojo izkušnjo izgube. Začne z noticami o prvih balonarskih podvigih v nebo in v ozadju plete misel, kje je pravzaprav človekovo mesto, kaj ga žene in kaj prizemljuje. Hkrati s takratnimi vizionarji se dviga v višave, pridobiva pregled, začuti njihovo vznesenost, ki si jo dovoli spustiti med svoje vrstice, razmišlja o možnosti preobrazbe človeštva na novih temeljih, a se svoji razčustvovanosti tudi sramežljivo posmehne. Kot pravi za njihove dosežke, “vsekakor pomenijo trenutek, ko je naš svet odrastel. Ali pa je to morda preveč melodramatično in preveč obetajoče. Morda naš svet ne napreduje s pomočjo dozorevanja, temveč s tem, da je v trajnem stanju doraščanja, vznesenih odkritij.” Po odkrivanju višav se dotakne teme ljubezni, zadnji esej pa posveti padcu v globino, odpre vrata bolečini, ki je ostala po smrti žene, literarne agentke Pat Kavanagh, in skuša iz življenja izluščiti tisto najmanj, kar nas še žene naprej ali vsaj ohranja. Če se je do te točke nekako skrival za krilom ekscentričnosti izbranih življenjskih avanturistov, se naposled razkrije tudi sam, v točki soočanja s smrtjo (in vsemi njenimi evfemizmi) ter žalovanjem, ki ga odkriva v vsej banalnosti in edinstvenosti. Dela večkrat nagrajenega angleškega pisatelja Juliana Barnesa so tudi bralcem v slovenščini dobro poznana. V Legah življenja ga spoznamo v najbolj občutljivi različici, ki pa ji ne primanjkuje nežnega humorja, izredne berljivosti in spretne literarne obdelave ranljivejših delov človeške izkušnje.