Kdo si, Aljaska?

4,0
(35)
Žanrdružbeni roman, mladinski roman
Narodnostknjiževnost ZDA
Kraj in leto izidaLjubljana, 2014
Založba
Prevod Ana Barič Moder
Ključne besede Mladostniki, Odraščanje, Prijateljstvo, Žalovanje
Število strani

280

Čas branja

Opozorjeni smo bili, da se čas branja razlikuje tudi glede na zvrst ali žanr knjige. Sklep: trenutno informativno obvestilo naj se dopolnjeno glasi: To je le ocena.

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

9-10 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Kako se pride iz labirinta trpljenja?

Kdo si, Aljaska? je knjižni prvenec avtorja, ki je po celem svetu zaslovel z romanom Krive so zvezde.

Sto šestintrideset dni prej in sto šestintrideset dni potem. Tako bi lahko razdelili šolsko leto v internatu gimnazije Culver Creek v Alabami.

Zgodba je prvoosebna pripoved Milesa, ki se zaradi nepriljubljenosti in nesprejetosti v 3. letniku odloči iz Floride preseliti v Alabamo. Cimer Polkovnik mu že prvi dan nadene nadimek Bajs (čeprav je Miles suh kot trlica) in mu predstavi svojo klapo: Japonca Takumija in Aljasko.

Aljaska je dokaj nenavadno dekle. Za sedmi rojstni dan si je celo sama izbrala ime. Živi v sobi, ki je od vrha do tal založena s knjigami. Vedno se spomni najboljših potegavščin, vedno ima na zalogi prepovedane cigarete in alkohol. Druge uči matematiko. Bajsu priskrbi zmenek z Laro, ki postane del klape. Miles je izvrsten v poznavanju poslednjih besed umirajočih. Dobi celo poljub fascinantne in muhaste Aljaske. Ko se jutro po poljubu zbudi, sledi sto šestintridesetim dnevom veselja sto šestintrideset dni žalosti in bolečine.

Glej tudi:

Govorila je potihem in zamišljeno, kot da mi pripoveduje skrivnost, jaz pa sem se nagnil k njej, ker me je na lepem prevzel občutek, da jo moram poljubiti, da bi jo moral poljubiti takoj zdaj, na tem prašnem oranžnem kavču z luknjami od cigaret in s prahom, ki se je desetletja nabiral na njem. In res bi jo: še naprej bi se ji približeval, dokler mi ne bi bilo treba nagniti obraza, da ne bi trčil v njen prifrknjeni nos, in potem bi začutil pritisk njenih tako mehkih ustnic. Res bi ga. Potem pa je kar naenkrat nehala.

Citati

(2)

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 310
Komentarji: 0
Število ocen: 35
Želi prebrati: 21
Trenutno bere: 1
Je prebralo: 56

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja