Normalni ljudje

4,2
(29)
Žanrdružbeni roman
Narodnostirska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2019
Založba
Zbirka Kapučino
Prevod Vesna Velkovrh-Bukilica
Ključne besede Ljubezenski partnerji, Medosebni odnosi, Prijateljstvo
Število strani

276

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

9-10 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

»Vsa ta leta sta bila kot rastlinici, ki si delita isto zaplato prsti, se zraščata ena okoli druge in se zvirata v nemogoče položaje, da bi druga drugi naredili prostor.«

Sally Rooney, pisateljica mlajše generacije, je z romanom Normalni ljudje potrdila svojo ustvarjalno veščino z osvojenimi številnimi nagradami, med drugim za irski roman leta, deležen je bil tudi nominacije za Bookerjevo nagrado. Sledimo neobičajni vezi med Marianne in Connellom, ki se prične spletati v srednješolskih letih. Ona je samotarka, on priljubljen med sošolci, vendar obremenjen z mnenjem okolice, zato prekine odnos, ki sta ga dotlej skrbno čuvala zase. V času študija se njune poti ponovno križajo, vodijo vzporedno, harmonično, nato se spet oddaljijo, ob vzajemni privlačnosti pa sta venomer omahljiva v priznavanju resnejšega razmerja. Pripoved ne teče kronološko, vračanje v preteklost namreč pojasnjuje igro zbliževanja in ločevanja. Prijateljstvo med Marianne in Connellom kljub nekaterim nesporazumom ostaja neomajno ter zanju pomembna opora. Glavna protagonista sta namreč intelektualca, blesteča študenta, hkrati pa polna dvomov o lastni vrednosti. Psihološki portreti odstirajo občutek samote, odtujenosti in negotovosti. Mariannine rane iz otroštva se še poglabljajo z nezdravimi družinskimi odnosi in zgrešeno izbiro partnerjev, Connellova težnja po družbeni potrditvi ne prinese notranje izpolnitve. Vedno znova pa v skupni bližini čutita spokojnost, svobodo, takrat sta namreč pristna in brez ponarejanja kažeta svoj pravi obraz. Združena sta v »zaščitni opni«, do koder ne pride zunanji svet, med njima takrat vlada občutek popolne zaupnosti in varnosti. Branje priporoča tudi revija Guardian, ki je delo kot bodočo klasiko uvrstila na seznam 100 najboljših knjig 21. stoletja.

Če bi Niall videl Marianne, bi rekel: Naj uganem. Všeč ti je. Res je Connellov tip, mogoče celo prototip: elegantna, zdolgočasenega videza; vtis popolne samozavesti daje. In privlači ga, ja, to pač lahko prizna. Po treh mesecih zdoma se življenje zdi veliko večje, njegove osebne drame pa manj pomembne. Ni več tisti živčni, zatrti fant iz srednje šole, ki ga je bilo privlačnosti do nje groza, kot vlaka, ki prihaja, in jo je sunil od sebe, magari pod vlak. Ve, zakaj se ona vede tako hecno, spogledljivo: daje mu vedeti, da mu ni zamerila. Lahko bi ji rekel: Zelo žal mi je, da sem se tako vedel do tebe, Marianne. Vedno si je mislil, da ji bo nekoč, če jo spet kdaj sreča, rekel prav to. Ona pa te možnosti nekako noče sprejeti; ali pa je on strahopetec, ali oboje. (str. 88)

Citati

(1)
Julija

"Kako čuden občutek je bil – biti tako pod nadzorom drugega človeka, in kako vsakdanji. Nihče ne more biti popolnoma neodvisen od drugih, zakaj torej ne bi odnehal, je pomislila; zakaj ne bi obrnil plošče, bil v vsem odvisen od drugih, njim pa pustil, da so odvisni od tebe, zakaj pa ne. Zdaj ve, da jo ljubi, nič več ji ni treba ugibati."

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 1175
Komentarji: 0
Število ocen: 29
Želi prebrati: 28
Trenutno bere: 1
Je prebralo: 60

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja