Ava
| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | slovenska književnost |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Ključne besede | Družinski odnosi, Alkoholizem, V leposlovju, Matere in hčere, Družinsko nasilje, Problemi, Šole, Dekleta, Odvisnosti, Babice, Zapor, Prijateljstvo, Družbeno obrobje, Odraščanje |
Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.
Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Suzana Tratnik, avtorica romana Ava, je za svoje delo prejela tudi nagrado Prešernovega sklada. Ljudje hodimo v službe, šole. Pa sploh vemo, kako živijo ljudje okoli nas? Kaj doživljajo? Ava je hodila v šolo, ki je zanjo predstavljala vir hrane, vir druženja in edini varni prostor. Mama je bila alkoholik, zadnji fant narkoman. Živeli so v hudem pomanjkanju in revščini, pa nihče ni prav dobro vedel, kaj se Avi dogaja za štirimi stenami. V šoli je zaradi svojega neprimernega obnašanja večkrat kaznovana. Pa vendar se je za nedostopno in neustrašno Avo skrival samo zelo prestrašen otrok, ki si želi samo malo pozornosti in ljubezni. Ava je po tem, ko mama pristane v zaporu, popolnoma prepuščena sama sebi. Kako naj otrok ve, kaj naj naredi, če ostane sam, brez vseh. v zelo slabih stanovanjskih pogojih? Reši jo prijateljica Vesna in njena družina, pri kateri lahko živi, medtem ko je mama v zaporu. Vesna je edina, ki ve, kakšna je Ava v resnici in kaj se z Avo v resnici dogaja. Pomaga ji brez vprašanj in brez obsojanja. Skupaj z mamo se Ava reši tudi nasilne babice. Ta je bila najbrž tudi vzrok, da Avina mama v življenju ni zmogla. Gre za zgodbo o veliki razliki med tem, kar Ava kaže navzven in kar se dogaja v Avini notranjosti. Za zgodbo o življenju na socialnem dnu. Kaže pa, da se Avo vendarle čaka svetlejša prihodnost. Nikoli ne smemo samo obsojati, ampak tudi razumeti, da niso vsi rojeni pod srečno zvezdo. Za vsako dejanje, ki ga človek stori, obstaja tudi razlog, da ga stori. Samo žal nas razlogi za dejanja ljudi največkrat ne zanimajo in samo obsojamo. Roman Ava je bil tudi nominiran za nagrado modra ptica 2020.
“Čutila pa sem, da je Vesna to kar dobro sprejemala. Bila je prijazno bitje, pa tudi radovedno in utrgano. Nenehno je iskala ideje za svoj lastni seznam izrazov iz scenaristike, dramaturgije, itn. Temu je rekla teater življenja. Pri nas doma je bilo tega zares obilo. Prišla je na pravo mesto. Očarali smo jo z brancinom v soli, domačo limonado iz mete in limete ter s čudaškimi razvadami in izrazi. Všeč ji je tudi Giuseppejev primorski naglas. Potem ko smo pojedli ali pa kak dan samo popili čaj in kavo, je moja najboljša in najpametnejša sošolka šla domov ustvarjat, midva s cimrom pa na popoldanski sprehod. Rada sem mu pravila cimer. To mi je tudi potrdilo, da ob sebi ne potrebujem odraslih, ki bi skrbeli zame. Da sem čisto samozadostna in da se o vsem odločam sama.” (str. 95)
Citati
(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Ava.
Kritike
(1)Komentarji
(0)Ogledi: 25
Komentarji: 0
Število ocen: 2
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 4
Suzana Tratnik spada med ustvarjalce, ki dajejo avtentičen glas tistim brez glasu, posameznikom z roba, ki jih družbena mašinerija ponavadi vehementno porine z bankine, pri tem pa vajeno pogleda stran. To dimenzijo njenega pisanja lahko zasledujemo tako v njeni literaturi za odrasle kot tisti za mlade bralce. Na področju mladinske književnosti se zdi to, da lahko računamo na njen glas za preslišane mlade, še posebej dragoceno, saj dopolnjuje, prezrači, morda pa po premisleku tudi dregne v prevladujoči svet sodobne mladinske književnosti, ki prinaša dogodivščine mulcev iz sosednjega bloka/naselja, ki praviloma pripadajo srednjemu razredu. Tu se ji ob bok postavljata predvsem Janja Vidmar in Neli Filipić, a prav Suzana Tratnik je v tovrstnem posojanju glasu verjetno najbolj konsistentna.
Vse našteto tako velja tudi za njen najnovejši roman - Ava, ki je v zbirki Odisej izšel pri založbi Mladinska knjiga. Ava (v rojstnem listu Anka, a tako jo kličeta le šolska socialna delavka in babica) je najstnica, katere vsakdanjik bistveno zaznamuje življenje z mamo odvisnico. Včasih imata denarja dovolj za tablico in počitnice, večinoma ga primanjkuje tudi za stvari kot sta streha nad glavo in hrana. Ava išče svoje mesto v svetu in pot naprej, pri tem pa jo mama zasipa predvsem s svobodo. Roman Ava je roman o iskanju nekoga, ki mu lahko zaupaš, na kogar se lahko zaneseš, nekoga, ki ti ne ponuja le morja negativne svobode (in ti pri tem seveda prepušča tudi vso odgovornost, če potoneš) ali pa kletke, v kateri lahko "rasteš" le v naprej začrtane smeri.
Suzani Tratnik uspe pred bralce postaviti kompleksno izoblikovano junakinjo. Življenje z mamo odvisnico nikakor ni edina dimenzija, ki določa Avo. Suzana Tratnik prepričljivo izriše značaj uporne, pokončne, na trenutke agresivne, a hkrati občutljive, vase zaprte deklice. Ni presenetljivo, da so njen zaščitni znak hudiji - kapuce potegnjene čez glavo jo vsaj delno ogradijo od sveta in poskušajo zaščititi pred njim. Zaradi zunanjega izgleda jo imajo zunanji opazovalci (od varnostnika do natakarja) pogosto za dečka; gre za enega od elementov, ki smiselno sogradijo podobo Ave, hkrati pa ne stopajo v ospredje.
Oziroma kot jo sošolka piflarka Božena opiše v svojem zvezku za »osebne evaluacije«, v katerem ima zapisano, kdo je budalo in kdo kaže gate, ko se skloni:
»Anka se ima za Avo, visoka in suha, oblečena kot kakšen fant. Slab stil, nosi hudija čez glavo. Gravža. Slabo bere in itak ji v šoli nič ne gre. Videla sem jo kadit, fuj! Njena matka, razvpita Ukrajinka, čeprav je naše gore list ...«
Suzana Tratnik Avo postavi v svet poln sivin, ki se sicer večinoma odvija v temno sivih odtenkih, a se le redko zazdi zares črn. Odnos med Avo in njenimi najbližjimi - mamo Dolores, najboljšo prijateljico Vesno, maminim partnerjem Guiseppejem ... je tenkočutno opisan; avtorica ne dopusti, da bi jih orisala ena sam lastnost/izbira. Izjema je le Avina babica Kavka, v kateri lahko iščemo glavni vzvod za Doloresino pot v odvisnost. Pri njej sivine umanjkajo, bivanje Ave pri babici pa je tudi najmanj prepričljivo izpisan del knjige. Dogajanje se v tem delu zdi manj verjetno: bralca tako ne bi presenetilo, če bi izvedel, da se je Ava na poti iz domače hišice udarila v glavo in je doživljanje bivanja pri babici le plod morastih sanj. A ne smemo pozabiti, da gre v romanu za prvoosebno pripovedovalko - enodimenzionalni prikaz babice, na katero so prilepljeni razlogi za vse slabo, kar se dogaja v Avinem življenju, se v tem primeru zdi (bolj) smiseln.
Ob omembi prvoosebne pripovedovalke je pomembno opozoriti na še eno stvar - jezik. Ta je, kar znova pri Suzani Tratnik ni presenečenje, izpiljen in prepričljiv, bralcu omogoča, da verjame avtentičnosti Avine pripovedi, hkrati pa uživa v njenem pripovedovanju.
Ava tako prinaša enega od vrhuncev leta 2021 na področju mladinske književnosti. Spretno upovedana zgodba omogoča vpogled v redko osvetljeni del še kako našega sveta, ki bralca težko pusti ravnodušnega. Knjiga je primarno namenjena starejšim najstnikom, a lahko uspešno nagovori tudi starejše bralce, s svojim pretresom medgeneracijskih odnosov pa prinaša odlično izhodišče za pogovore med generacijami.