Gorica

Žanrdružbeni roman, družinski roman (tudi rodbinski), zgodovinski roman
Narodnostslovenska literatura
Kraj in leto izidaDob, 2023
Založba
Zbirka .pika
Ključne besede 20. stoletje, Dekleta, Druga svetovna vojna, Družine, Gorica, Meje, Nova Gorica, Odraščanje, Prijateljstvo, Primorci, Primorska, Ženske, Zgodovina, življenje ob meji
Število strani

401

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

13-14 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Zgodovina v srcu in žilah

Skozi pripoved o dveh goriških družinah, Marušič in Vecchiet, Mateja Gomboc bralcem približa eno od najbolj bolečih obdobij zgodovine Goriške v 20. stoletju – čas, ko je v vsakdanje življenje narodnostno pisane Gorice in okoliškega podeželja zarezala druga svetovna vojna in po njej leta 1947 nova meja, ki je ozemlje razrezala med dve državi – Jugoslavijo in Italijo. Meja ni globoko ranila samo ozemlja, pač pa je grobo in daljnosežno razklala tudi družine in duše ljudi. Na jugoslovanski strani mesta je zraslo novo mesto, Nova Gorica, ki naj bi zapolnila vrzel, ki jo je v ljudeh pustila izguba Gorice. Kako so te zgodovinske pretrese doživljali ljudje, ki so tu živeli od nekdaj? Mateja Gomboc da besedo štirim ženskam pripovedovalkam, s katerimi se skozi šest poglavij preselimo v čas od 30-ih let 20. stoletja vse do 21. stoletja. Osrednji literarni osebi sta Dora Marušič (njeni pripovedi lahko prisluhnemo v treh poglavjih) in Pina Vecchiet, njuno zgodbo z novejšim obdobjem nam (vsaka v svojem poglavju) približata predstavnici druge generacije – Dorina nečakinja Mateja in Pinina hči Lili. Pripoved je od prve do zadnje strani zelo doživeta, večplastna in bogata, z odličnim ravnotežjem zgodovinskosti in intimne izpovedi pripovedovalk – realno zgodovinsko in krajevno ozadje se zelo naravno zliva z glasom pripovedovalk, ki jih spremljamo skozi otroštvo, sosedske odnose, prijateljstva, prve ljubezni, šolsko življenje, odnose s sorojenci, doživljanje vojne in smrti, težave ob prvih odhodih od doma, iskanju svojega mesta v družbi, bolezni, starševstvu, zakonskem življenju, staranju … Čeprav pripoved ustvarjajo ženske pripovedovalke, imajo moški liki v njej pomembno vlogo, izostrijo nam zgodovinsko ozadje. Avtorica nam prek njih posreduje tudi bolj občutljive teme (npr. razlaščevanje prvotnih lastnikov ob gradnji Nove Gorice, ne nujno navdušen odnos do Jugoslavije med zamejskimi Slovenci, izseljevanje Italijanov z ozemlja današnjega mesta …), dovolj široka je tudi paleta literarnih oseb glede na socialni izvor (kmetje, obrtniki, šolniki, občinski sekretarji …), zajeta je večkulturnost ozemlja (Slovenci, Furlani, Italijani …). Ideologija nikjer ne preglasi intimne izpovedi, v prevladujoči ženstveno razumevajoči atmosferi romana nas avtorica nikjer ne zbode z neprijetnimi trni polemičnosti. Delo je odličen intimni literarni spomenik zgodovini Nove Gorice in delčku iz več kot tisoč let dolge zgodovine Gorice, zapisan s čutečo žensko pisavo. Drugače nam svoj pogled na Novo Gorico predstavi dr. Mitja Velikonja v spremni besedi, o kateri je avtor zapisal, da se »nehote bere kot dodatno poglavje Matejinega romana«. Bralcu poleg razmišljanja o romanu prinaša zelo zanimivo osebno doživljanje Nove Gorice Novogoričana. Knjiga je tudi uredniško urejena bralcu zelo prijazno – že pred prvim poglavjem nas pričaka pregleden seznam vseh glavnih in stranskih literarnih oseb, na koncu romana sta dobrodošel Slovarček neznanih in narečnih besed in kratka kronologija s pojasnilom pomembnejših zgodovinskih podatkov. Roman Mateje Gomboc Gorica je odličen večplasten tekst, ob branju katerega bomo lokalni bralci v glavah podoživljali svoje lastne vzporedne zgodbe (enako kot ob spremni besedi), drugim bralcem pa bo delo približalo posebnost življenja ob meji, ki ima gotovo veliko stičnih točk z drugimi obmejnimi realnostmi. Nedvomno pa se bodo številni bralci zlahka vživeli v življenjske zgodbe Dore, Pine, Lili, Mateje in drugih (ne samo literarnih) oseb.

Ti je prav, da bo zdaj tukaj meja? me je pogledala naravnost v oči. Če skomignem, bo videti v mojih očeh, da nisem pristna, ker mi v resnici ni bilo vseeno. Če odkimam, bom morala povedati, da me moti, ker veliko slovenskih vasi ostaja v Italiji. Franko bo zdaj živel v drugi državi in mnoge sošolke tudi. Učiteljišče, ki sem ga dve leti obiskovala, je v Italiji. Če prikimam, bo razumela, da sem vesela pripadnosti novi državi, v kateri bomo Slovenci imeli svoje mesto. Skomignila bi, odkimala in prikimala, vse to, ker sem bila razdejana kot pokrajina po viharju. Mejo so postavljali dva dni. Vedno ožja so bila vrata na drugo stran, skozi katera so se ljudje krčevito selili. Eni so hiteli, drugi so se obotavljali, a vsi so odnašali, se poslavljali, se odločali, ubijali svoje mačke, podarjali pse, se jokali in bili jezni, si izmenjavali naslove in tavali, ugašali luči in zaklepali. In nazadnje odhajali, odhajali, odhajali. (Str. 108-109)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Gorica.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 2238
Komentarji: 0
Število ocen: 4
Želi prebrati: 7
Trenutno bere: 3
Je prebralo: 12

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja