Osvobojena : spomini

4,1
(15)
Žanravtobiografski roman
Narodnostknjiževnost ZDA
Kraj in leto izidaLjubljana, 2020
Založba
Prevod Danica Križman
Ključne besede Družina, Družinski odnosi, Izobraževanje, Univerze, Duševne bolezni, Mormoni, V leposlovju
Število strani

439

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

14-15 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Tara Westover je 30-letna doktorica zgodovine z britanskega Cambridgea, ki je napisala spomine na odraščanje. Knjiga nas pusti odprtih ust, saj ne moremo verjeti, da je kaj takega, kar je opisala sploh možno. Tara je odraščala namreč v mormonski družini, ki je bila zelo posebna. Bila je najmlajša od sedmih otrok, vsi so se rodili doma, niso hodili v šolo in dolgo niso imeli rojstnih listov. Oče je bil avtoritativen, karizmatičen verski gorečnež. Mama je bila tiha, sposobna ženska z zdravilskim darom, ki se je v vsem podredila očetu. Živeli so na hribovski kmetiji in delali na očetovem odpadu, kjer je prihajalo do mnogih nesreč. Nesreče so se sicer v njihovi družini kar vrstile, ne samo na odpadu. Verjetno je bila za to kriva očetova duševna bolezen, ki jo na glas ni nihče priznal. Oče ni zaupal nikomur, niti zdravnikom, zato je vse svoje življenje skrbel za to, da bi bili samozadostni. Zdravnika niso nikoli obiskali, ampak jih je s svojimi domačimi zdravilskimi pripravki, zdravila mama. Toda z Indijanske princese, divje gore, pod katero je odraščala, je Taro vabil drugačen svet, ki ni živel po verskih dogmah. Odločila se je, da bo naredila izpit in začela s šolanjem na univerzi. Vstop na univerzo pa je pomenil tudi to, da je Tara vstopila v neko drugo realnost, ki ji nikakor ni bila poznana. Lahko se je pogovarjala s sošolkami, lahko je šla v knjižnico, na kavo. Lahko je odšla k zdravniku in zdravila so pomagala. Tara se je pogumno spopadla z novim življenjem, bila ena najboljših študentk, čeprav je tudi sama prešla hudo obdobje. Postavljena je bila pred izbiro ali izobrazba ali družina. Družina seveda njenega izobraževanja in načina življenja ni podpirala. Odločila se je za izobrazbo. Ostaja pa večno vprašanje. Kakšne so naše dolžnosti do družine v nasprotju z drugimi dolžnostmi (do prijateljev, do družbe, do samega sebe)? To je bilo tudi vprašanje, ki si ga je Tara Westover zastavila v doktoratu. Po doktoratu je Tara tudi prekinila stike z mamo in očetom, stike ima le s tremi brati. Takrat se je, kot pravi sama, osvobodila. Znamo ceniti, da lahko gremo v knjižnico, v šolo? Znamo ceniti, da s pomočjo izobrazbe razširjamo svoja obzorja, odraščamo? Znamo v sebi najti moč, se postaviti zase in slediti svojim ciljem? Tara se je čudila, da je sploh prestopila prag univerze in zdelo se ji je, da si tega ne zasluži. Ampak, če preberemo knjigo, se nam zazdi, da če si kdo zasluži doktorat znanosti, si ga ona. Iz nje vejejo neverjetna moč, pogum in želja po izobrazbi. Hkrati pa je opozorila na to, kako s pomočjo izobraževalnega sistema osebnostno rastemo in spoznavamo različne resnice. Se vsi zavedamo tega ali izobraževalni sistem jemljemo kot nekaj samoumevnega? Glede na prebrano ni čudno, da je bila po oceni New York Timesa uvrščena med deset najboljših knjig leta 2018. Verjetno bi bila lahko uvrščena med deset najboljših knjig sploh. Pa še tole. Tara je izolacijo izkusila že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Ob tem se vprašamo ali nam je kljub trenutnim omejitvam, ob vsem, česar smo deležni, res tako težko?

“Blagoslov je bil posebna milost. Vdajo mi je predlagal pod enakimi pogoji kot moji sestri. Predstavljala sem si njeno olajšanje, ko je ugotovila, da lahko svojo resničnost – tisto, ki nama je bila skupna – zabarantana na njegovo. Najbrž mu je bila hvaležna, da je plačala tako nizko ceno. Zaradi te odločitve je nisem obsojala, vendar sem se zavedala, da je sama ne morem sprejeti. Z delom in leti študija sem si hotela kupiti en sam privilegij: da spoznam in izkusim več resnic, kot mi jih je ponujal oče, in z njimi oblikujem svoj lastni jaz. Spoznala sem, da je pri ustvarjanju osebnosti bistvena sposobnost, da znaš ovrednotiti čim več misli, življenjskih zgodb in nazorov. Če bi se zdaj uklonila, mu ne bi prepustila le zadnje besede. Prepustila bi mu skrbništvo nad svojim umom. Spoznala sem, da je to plačilo, ki ga zahteva od mene. Iz mene ni hotel izgnati hudobnega duha, temveč mene samo. Segel je v žep po stekleničko svetega olja in mi jo položil v dlan. Ogledovala sem si jo. Za obred je bilo potrebno samo to olje in pa posvečena oblast, ki je počivala v njegovih pohabljenih dlaneh. Zamislila sem si, kako se predajam, kako zapiram oči in se odrekam svojim bogokletstvom. Zamislila sem si, kako nato opisujem svoje spreobrnjenje, svojo božansko preobrazbo, in vzklikam od hvaležnosti. Besede so bile pripravljene, lepo nanizane in so že čakale na koncu jezika. Ko sem odprla usta, pa so izpuhtele.” (str. 402-403)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Osvobojena : spomini.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 42
Komentarji: 0
Število ocen: 15
Želi prebrati: 8
Trenutno bere: 1
Je prebralo: 15

Morda vam bo všeč tudi