Roman Rozina
Sto let slepote
Ljubljana, Mladinska knjiga, 2021
Št. strani: 539
Zbirka:
Nova slovenska knjiga
Žanr:
družbeni roman,
zgodovinski roman
Narodnost: slovenska književnost
Kjer je zemlja dala premog
Sto let slepote je roman o stoletju življenja v revirjih, kjer je zemlja dala premog, kjer se in se še bodo celile rane izkopavanj in izkoriščanja.
20. stoletje je dajalo in jemalo. Ljudje so doživljali vzpone in padce. Kmetje so postajali proletariat. Rovi so dajali, a tudi požirali. Hiše, cerkve, polja, ljudi. Skozi rodbino Knapovih spoznamo celotno paleto človekovih verovanj, prepričanj, paleta čustev nam prihaja naproti z liki, ki so skozi stoletje doživljali razvoj in tudi družbeno prelomne trenutke, ki so se često raztegnili v huda leta. Rudniki so se odpirali in zapirali, družba se je spreminjala, prav tako politična usmeritev in ureditev. Na tem svetu je vse mogoče in možno. Mogoče se je boriti za različne pravice, nekatere je možno celo doseči. A vsakič si jih je treba izboriti. In še nekaj spoznamo - to, da od dobrote ni daleč do zla. Knapovi so se rojevali, izginjali, se selili, umirali. In vmes živeli, kot je narekoval njihov čas. Slepota Matije zaboli že takoj ob danem življenju. V sto letih Matijevega življenja se je zgodilo marsikaj. Pravzaprav veliko. Čeprav tega ni videl, je doživljal prav vsak trenutek poglobljeno in z velikim razumevanjem. Skozi koncertino je pripovedoval o celem svojem življenju, življenju nekega kraja in njegovih prebivalcih, tudi o tistih je znal povedati, ki so šli samo mimo in niso ostali. A razumel ga je malokdo. Njegovi, Knapovi torej, vsekakor. Slepota pa je, kot meni avtor, tudi družbeni pojav - ko vidimo, kam pelje naravo in skupnost "razvoj", pa, hote in manjkrat nehote, nočemo videti.
Odlomek iz knjigeJakob se je primajal do domačije, glasno je preklinjal rudnik, Boga, Devico Marijo in svetnike, življenje, usodo, nič ni izbiral, kar mu je padlo na pamet, se je takoj znašlo tudi na jeziku. Ustopil se je pri Ignaciju in nejeverno strmel v pol podrto hišo. Iz ust so se mu vsule še srditejše kletvice, bogokletni spev je končal z zahtevo po kozarčku žganja. Ignacij je, opazujoč njegovo pijano nihanje, mirno preslišal, odgovoril mu je z novico, da je dobil vnuka, Terezija je pravkar rodila sina. Tokrat se Jakob ni zmenil za povedano, zazrta v hišo sta obmolknila.
(str.19/20)
Nagrajena knjiga:
Ključne besede:
RUDARSTVO,
RUDNIKI,
ZASAVJE,
20. STOLETJE,
DRUŽINSKA SAGA,
REVŠČINA,
PREMOGOVNIKI,
DELAVSKI RAZRED
Prispeval/-a:
Simona Solina,
Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 10.12.2021 14:14:27
Zadnja sprememba: 3.8.2022 8:15:58
Število ogledov: 3126