Beli konjiček : roman

Žanrdružinski roman (tudi rodbinski)
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaNovo mesto, 2023
Založba
Ključne besede pravnuki, Slovenija, deportacije, 20. stoletje, Spomini, Politične razmere, Izseljenci, Umirajoči, ženske v družbi, Ljubljana, Zgodovina, vsakdanje razmere, Družine, prababice, Druga svetovna vojna, podpeč, Vsakdanje življenje, ljubljanska pokrajina, Vojna
Število strani

306

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

10-11 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

»Ljudje odidejo in so še vedno tu.«

21. stoletje, Slovenija, Ljubljana, stanovanjski blok, v njem sobica s posteljo, v postelji stoletna ženica. Prababica pravnuka, ki jo redno obiskuje. Vsak dan se usede na rob postelje in se prepusti pripovedi naenkrat presenetljivo zgovorne prababice. Tako sobico čarobno napolnijo drugi časi in drugi ljudje. Pred nami zaživi stoletje osebne in družinske življenjske zgodbe, ki jo obdajata paspartu kolektivne narodne zgodovine in okvir pripovedovalčevih osebnih spominov. Pregelj dolg časovni razpon pripovedi in bogato narodno zgodovino mojstrsko ukroti v 50 krajših poglavij, ki se praviloma zaključijo z drobci osebnih pripovedovalčevih spominov iz otroštva. Skozi na videz preprosto in časovno linearno pripoved pred bralcem zaživijo odraščanje dekleta, življenje v Podpeči in Ljubljani v prvi polovici 20. stoletja, življenje pod italijansko in nemško oblastjo, družinske tragedije internirancev, odhajanje v Ameriko, konkretni zgodovinski dogodki, beli, rdeči in črni, povojno politično nasilje, pobožnost in komunizem, družinski medosebni odnosi, lakota in revščina, osebne stiske vsakdanjega življenja … moški, ki prisilno odhajajo in se vračajo in ženske, ki ostajajo. Zgodba, ki je kolektivna, je hkrati tudi osebna, družinska in intimno pripovedovalčeva. V stanovanju namreč ni samo prababica. Tu je še babica, za pripovedovalca omica, mama in pripovedovalec s svojimi spomini na odraščanje ob svojih treh prednicah.
Po ženskem pripovednem glasu in časovnem obsegu bi lahko roman v slovenski književnosti bil blizu romanu Babuškin kovček Mirane Likar, vendar Belega konjička od tega romana loči okvirni pripovedovalec: ta pri Preglju ostaja vedno isti, pravnuk (ki je hkrati tudi vnuk in sin), ki posluša, vpija, filtrira in zapisuje. In – podoživlja. Vsi predniki zaživijo skozi osebne spomine. To premakne roman v območje avtofikcijske literature, predvsem pa da besedilu tisto človeško Pregljevo pisateljsko magijo: tenkočutnost, srčnost, navezanost, toplino … Z eno besedo: ljubezen. Tokrat do prednic, spominov in kolektivne zgodovine (ki ji je avtor kot zgodovinar blizu tudi poklicno). Drobci slednje tu pa tam nevsiljivo začinijo besedilo, tudi z zanimivimi faktografskimi drobtinicami iz vsakdanjega življenja (uporaba naglavne rute v oblačilni kulturi, omemba novice o podmornici v Ljubljanici, živilske karte …). Vrednotenje osebnih spominov, pojmovanje drobnih doživetij kot dragocenih kamenčkov, ki sestavljajo mozaik osebne identitete in so smisel človekovega življenja, so lastnosti, ki Preglja približujejo bolgarskemu avtorju Gospodinovu (dobitniku letošnje nagrade booker).
Poleg prepleta fikcije in fakcije daje romanu posebno atmosfero še nekaj več: beli konjiček, ki se prikazuje umirajoči prababici in tudi pripovedovalcu. Element, ki bližino umiranja in smrti premakne iz območja samo tragičnega in žalostnega (črnega) v področje nadčutnega, človeku nedojemljivega, neznanega, povezanega z večno svetlobo (belega). Ko se beli konjiček prvič pojavi, pripovedovalkin oče reče: «Ne moremo obdržati nečesa, kar ni naše.«
Po branju romana bi lahko parafrazirali: In moramo obdržati tisto, kar naše je – kolektivno zgodovino z vsemi njenimi konflikti, predvsem pa individualno, družinsko, osebno, enkratno intimno zgodbo. Tako, da jo v sebi predelamo, zapišemo in iztrgamo pozabi.
Pregljev Beli konjiček je namreč prav to: odličen literarni spomenik (fiktivni) prababici in njenemu času.

Ljudje so pozabili, kako je bilo. Vse so poenostavili. Danes govorijo, kot da bi bilo od samega začetka vse črno-belo in bi se od prvega dne vedelo, da so eni na pravi strani, drugi pa ne. Veš, večinoma smo se bali obojih. (Str. 159)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Beli konjiček : roman.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 72
Komentarji: 0
Število ocen: 2
Želi prebrati: 4
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Dela avtorja