Tujintuj

Smo v današnjem času in smo na meji naše države. Na kateri, ni točno določeno, a vsi vemo, katero ima pisatelj v mislih. In na tej meji se zgodba o beguncih, humanitarcih in njihovih gorečih nasprotnikih odvije v eni noči.
Mira in Miha pripeljeta skupino prebežnikov do lovskega doma, kjer bodo počakali do jutra, se okrepčali, ogreli in naspali. Tam jih pričakajo vodja lovcev Branko ter Marijan in Bernard, dva mlajša moška, ki čakata na sprejem med lovce. Begunce morajo sprejeti, čeprav so tam zato, da bi jih, po naročilu višjih instanc in seveda karseda neuradno, odganjali. Branko opravlja, tako misli, domoljubno delo. Bernard, izsiljevalec, si želi napolniti žepe. Marijan, ki nima nikakršnega potrpljenja, bi vse begunce izbrisal s sveta, kajti kdo bo potreboval vse te čudne, nevarne in divje ljudi. Skupina prebežnikov se torej nastani v koči, Mira in Miha jim skušata kar najbolje pojasniti situacijo preko prevajalca Saada, Marijan jih zvesto čuva, da ne bi kdo odšel, dokler zjutraj ne bo prišla policija in jih popisala ter predala v nadaljne postopke. Med begunci, ki niso več posamezniki, ampak skupina, v kateri so vsi enaki, pa je tudi Tujintuj. Vzdevek se ga je oprijel že zdavnaj. Tuj je zaradi tega, ker ni naš, in tuj je v skupini prebežnikov, kateri ne želi biti podoben.
Roman Rozina se v romanu ukvarja z vprašanji solidarnosti, empatije, človekove vesti, etičnega ravnanja. Zavedanje, da smo vsi na planetu ljudje, bi moralo biti univerzalno. Žal je planet presekan z nevidnimi mejami med državami in tistimi bolj vidnimi, ki delijo svetove na njem glede na bogastvo, svobodo, razumevanje in spoštovanje človekovih pravic. Preseči ozkost razmišljanja in pogleda na različnost družb je naloga, ki jo ima še mnogo prebivalcev Zemlje, čeprav bi si v 21. stoletju predstavljali drugače.