Eva Luna

Žanrdružbeni roman
Narodnostčilska književnost
Kraj in leto izidaTržič, 2005
Založba
Ključne besede Ljubezen, Odnosi, Družbene razmere, Latinskoameriška književnost
Prevod Nina Kovič
Število strani

271

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

9-10 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Stvarnost ima tudi magično razsežnost.


Eva Luna je protagonistka istoimenskega romana – sirota – ki odrašča v neidentificirani državi Latinske Amerike. Poleg Eve pelje rdečo nit zgodbe tudi Rolf Carle, ki je odraščal v Avstriji, v težkih socialnih razmerah, in v družini, ki je morala pokorno slediti nasilnemu očetu, vaškemu učitelju. Izrazito večplastna zgodba poteka v dveh različnih deželah, zajema čas druge svetovne vojne v Avstriji; diktaturo, državni udar in gverilsko gibanje v eni od držav Latinske Amerike. Eva se v svojem burnem življenju giblje med različnimi družbenimi sloji – od revežev do ljudi na najvišjih položajih, ki pa ji več ali manj tudi pomagajo. V zgodbo je vključena paleta posebnežev, od profesorja kot strokovnjaka za balzamiranje, transvestita, lastnice bordela do vodje gverilcev, življenje pa premetava Evo v kalejdoskopu zgodovinskih, družbenih in osebnih dogodkov. Roman beremo hitro, všeč bo tistim bralcem, ki imajo radi zmes realnega in domišljijskega sveta.

“Umrla je brez strahu, da me ne bi preplašila. Morda ji je piščančja kost raztrgala kaj pomembnega in je izkrvavela v notranjosti, ne vem. Ko je spoznala, da ji življenje ugaša, se je z mano zaprla v najino sobo ob dvorišču, da bi bili do konca skupaj. Počasi, da ne bi pospešila smrti, se je, da bi se znebila vonja po mošusu, ki jo je motil, umila z vodo in milom, si spletla dolgo kito, nadela belo obleko, ki jo je sešila med siesto, in legla na isto slamnjačo, kjer sta me spočela z zastrupljenim Indijancem. Čeprav nisem razumela pomena tega obreda, sem jo pozorno opazovala in še vedno se spominjam vsakega giba. – Smrti ni , dete moje. Ljudje umrejo, ko pozabimo nanje, mi je pojasnila pred odhodom. – Če se me boš spominjala, bom vedno s teboj.” (str. 40)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Eva Luna.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 10
Komentarji: 0
Število ocen: 3
Želi prebrati: 3
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 10