Eva Luna
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | čilska književnost |
Kraj in leto izida | Tržič, 2005 |
Založba | Učila International |
Ključne besede | Ljubezen, Odnosi, Družbene razmere, Latinskoameriška književnost |
Prevod | Nina Kovič |
Stvarnost ima tudi magično razsežnost.
Eva Luna je protagonistka istoimenskega romana – sirota – ki odrašča v neidentificirani državi Latinske Amerike. Poleg Eve pelje rdečo nit zgodbe tudi Rolf Carle, ki je odraščal v Avstriji, v težkih socialnih razmerah, in v družini, ki je morala pokorno slediti nasilnemu očetu, vaškemu učitelju. Izrazito večplastna zgodba poteka v dveh različnih deželah, zajema čas druge svetovne vojne v Avstriji; diktaturo, državni udar in gverilsko gibanje v eni od držav Latinske Amerike. Eva se v svojem burnem življenju giblje med različnimi družbenimi sloji – od revežev do ljudi na najvišjih položajih, ki pa ji več ali manj tudi pomagajo. V zgodbo je vključena paleta posebnežev, od profesorja kot strokovnjaka za balzamiranje, transvestita, lastnice bordela do vodje gverilcev, življenje pa premetava Evo v kalejdoskopu zgodovinskih, družbenih in osebnih dogodkov. Roman beremo hitro, všeč bo tistim bralcem, ki imajo radi zmes realnega in domišljijskega sveta.
“Umrla je brez strahu, da me ne bi preplašila. Morda ji je piščančja kost raztrgala kaj pomembnega in je izkrvavela v notranjosti, ne vem. Ko je spoznala, da ji življenje ugaša, se je z mano zaprla v najino sobo ob dvorišču, da bi bili do konca skupaj. Počasi, da ne bi pospešila smrti, se je, da bi se znebila vonja po mošusu, ki jo je motil, umila z vodo in milom, si spletla dolgo kito, nadela belo obleko, ki jo je sešila med siesto, in legla na isto slamnjačo, kjer sta me spočela z zastrupljenim Indijancem. Čeprav nisem razumela pomena tega obreda, sem jo pozorno opazovala in še vedno se spominjam vsakega giba. – Smrti ni , dete moje. Ljudje umrejo, ko pozabimo nanje, mi je pojasnila pred odhodom. – Če se me boš spominjala, bom vedno s teboj.” (str. 40)