Podnebne spremembe

Ko ste pojedli, ste šli ven in se igrali skrivalnice, polagali ste roke in glave na drevesa in šteli; mogoče je bilo zaradi težke nedeljske hrane ali pa zaradi vročine, ampak ko si enkrat tako štel z dlanmi na drevesu, z glavo, naslonjeno na zapestje, se ti je zazdelo, da padaš noter v drevo. Ko si spet odprl oči, nisi vedel, kje si, le temne sence dreves in grmov so se plazile za ostrimi belimi vogali. Iz stričeve hiše je prišla teta z vozičkom, dojenček si je začudeno ogledoval svoje roke, kot da niso njegove. Potem se je iz zraka izrisala neka druga roka in planila proti tebi in segla noter v drevo in govorila – en dva tri zame, en dva tri zame. (str. 21-22)

Stopaš po zaviti, vijugavi stezi, drevesa z ozkimi upognjenimi krošnjami oblikujejo nekakšen portal, vhod v grapo. Padajoče vode slapu še ne vidiš, le potok gre ob tvoji nogi, poln črnih in mokrih kamnov. Ni prijetno vzdušje, v nekem smislu je zlovešče. Stopaš gor po kamnih kot po stopnicah, že vidiš steno. Povsod so polomljena, trhla drevesa, kot odrezane noge. Zaščemi te, ko se dotikaš mahov, kot bi se dotikal ženske kože, mogoče neke skrivnosti, mokrote pod trebuhom. Povsod je šumenje vode, prihaja z vseh strani, kot da te preplavlja, ne slišiš drugih stvari, ne slišiš tiste zveri, ki mogoče prihaja za tabo. Ogromni balvani in kamni so nagrmadeni drug čez drugega, nalomljena drevesa padajo čez kot vžigalice. Pod slapom so vse stvari nametane druga čez drugo, kot da bi nekdo nekaj izbljuval. A vseeno je nekakšen red, nekakšen osupljiv, negiben red; neizmerno lepo in temno je. Trhla debla, popisana z drobno pisavo majhnih bitij, so polna sipke, oranžne prsti. Stena s trakovi vode se nagne nad tabo, kot da te objema; stena je spolzka in topla, dotakneš se je z dlanjo, potem dolgo časa sloniš s čelom v ozkem toku vode, kot da gre skozte – tok, kot ton glasbe; in včasih pogledaš naokoli, in ti je mogoče žal, da ni nikogar, ki bi te gledal. (str. 157)