Črna vrana

Jasna Lasja

Upovedanost neupovedljivega ali brezmejne lovke begunstva

Janja Vidmar: Črna vrana
Spremna beseda Boštjan Videmšek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2018. (Zbirka Odisej)

Pisateljica Janja Vidmar se je tokrat lotila problematike begunstva na nekoliko širšem geografskem prostoru kot v svojih predhodnih delih, romanih Princeska z napako iz leta 1998 (roman je doživel vsaj tri ponatise) in Tretja možnost iz leta 2013 (v soavtorstvu z Borisom Grivićem). Medtem ko je v njiju ob problematiziranju balkanske vojne, morije v Srebrenici in neodgovornosti mednarodne skupnosti z mlado begunko Fatimo popisala usodo beguncev s področja nekdanje Jugoslavije, zajema osrednji del romana Črna vrana kruto usodo beguncev iz Sirije, natančneje številne družine iz Rake. Ob tem razgrinja tudi usodo otrok iz drugih kriznih žarišč od Sirije, Nigerije do Čečenije, jih med seboj sugestivno preplete in razširi z zgodbo slovenske družine iz Kranja, ki se iz ekonomskih razlogov izseli v Veliko Britanijo. Dejstvo, da se po zapletenem in nepredvidljivem pripovednem klobčiču sirska begunka Hiba in slovenski migrant Jan nekoliko zbližata - potem, ko je slednji zaradi napada Maročanov in Alžircev nanj na londonski ulici ter kot posledico komunikacijskega šuma med njim in Hibo na slednjo že usmeril svojo jezo -, nosi globlji simbolni pomen. Ne gre za avtoričino odločitev o srečnem koncu, v kolikor pri problematizirani temi in pretresljivih usodah ogromnega števila ljudi, ki jih v romanu obravnavana peščica protagonistov pooseblja, sploh lahko govorimo o kakršnikoli sreči, ampak za glasno sporočilo o pomembnosti učenja sprejemanja drugačnosti, o zavedanju neobhodne dvosmernosti pri migrantski politiki in seveda, pred vsem tem, o globoki nesmiselnosti vojn, ki še vedno pretresajo številne dežele in, podmazane tudi s strategijami zahodnega sveta, ne kažejo, da bi se hotele končati.

Ta glas razen Janove in Hibine zgodbe predstavljajo še zgodba Janove mlajše sestre Taje, predvsem pa pretresljive usode ostalih članov Hibine družine; očeta, matere, dedka, babice, komaj rojene dojenčice ter bratov Savida in Džunaida. Spoznamo tudi kruto usodo brezimenega afriškega dečka, ki se spričo nepredstavljivo krvavih izkušenj prelevi v brezvestnega vojnega ubijalca, nigerijskega dečka-vojaka Čukvume ter čečenske deklice Nure in njenega brata Tamerja, ki skozi vloga izpovesta vsak svoj pogled na življenje v prestolnici Grozni.

V londonskem delu pripovedi zavzemajo ob Janu osrednja mesta še njegovi prijatelji Jamie, Eric in temnopolti Malik, ki v kaosu odraščanja, mešanici adolescentnega iskanja identitete in samopotrjevanja ter soočanja z nasilnimi uličnimi tolpami ali zgolj s tujimi kulturnimi vdori na njihovo ozemlje iščejo zadovoljivo in varno mesto v nepredvidljivem in večkrat ne-varnem svetu.

Pripoved z menjavo osrednjih likov v posameznih poglavjih in vzporedno s tem tudi menjavo različnih pripovedovalcev bralca izmenično vodi od sirske morije do vadbišč Islamske države. V slednjih džihadisti v imenu svete vojne in najvišjega boga ujete fantke dresirajo v brezvestne morilce, ki morajo za inicijacijo ubiti svojega očeta ali še raje kar celotno družino. Ti otroci, ki so se do nedavnega igrali vojake na domačem igrišču, se nenadoma znajdejo v položaju, kjer so prisiljeni uperiti pretežko puško v svojega prijatelja, in sprožiti. Otroci, ki živijo streljaj od smrti, kjer sta »vojna in mir samo letna časa na njenem koledarčku«, potopljeni življenje, prenevarno za spomine. Na drugi strani se bralec ustavi v taboru, kjer vzgajajo bodoče islamske neveste, črne vrane, in kjer je za nekaj časa, dokler med poki granat ne uspe pobegniti, ujeta tudi Hiba. »Tam daleč čez puščavo, gorovja in morje živijo fantje in punce, ki igrajo video igrice, v katerih poka od bomb in streljanja iz njenega življenja.« V tja daleč, v šolo in na ulice Londona, kjer mladina bije drugačno bitko za prevlado, se pripoved naposled tudi umesti, dokler se v zgodbah priseljencev našteti miljeji znova ne premešajo.

Črna vrana je prepričljivo spisan roman, ki s spretnim in dramaturško natančnim prepletanjem različnih zgodb s skupnim imenovalcem sugestivno nagovarja mlajše bralce, hkrati pa s svojo aktualno in pretresljivo pisavo naslavlja tudi odrasle ljudi. Kljub težkim temam izredno tekoče branje bralca ne izpusti, dokler se ne prebije do zadnje strani, poetično zvezane z začetkom, kjer otožni zvok Hibine violine o vojnah, grozotah in bolečinah izpoveduje to, za kar se zdi, da besede ne zmorejo. A samo za kratek čas, dokler se prvi stavek koncerta za klavir, violino in violončelo znamenitega sirskega skladatelja Solhi al-Wadija ne prelije v začetek dekličine izpovedi, v začetek romana. Ker, kot prinaša pomenov polno zaključno sporočilo, »svet potrebuje tudi besede, ne le glasbe«. Ob širokoplastnosti in brezkompromisnosti upovedanega neupovedljivega ter na ozadju celotnega avtoričinega opusa to sporočilo zajema tudi temačno slutnjo, da utegne po Fatimi in Hibi naslednjič postati begunka tudi Mojca.

Do bolečine lepa je tudi naslovnica knjige. Medtem ko z nikabom pokrita deklica sredi puščavi igra violino, njena senca zarisuje obris temne vrane. Pa vendar bo puščavsko sonce kljub vsakršnemu pomanjkanju, zaslepljujoči vročini in nenehnemu strahu pred smrtjo vselej predstavljalo dom, ker, kot je že na dolgi in negotovi poti iz Rake v London, še bolj pa ob rasističnih izpadih sošolcev v pregovorno multikulturni prestolnici že zdavnaj spoznala Hiba, »tuje sonce ne oddaja toplote, temveč hlad«.