Nekje še sije sonce : spomini na Holokavst

Podnaslov knjige Nekje še sije sonce je spomini na holokavst. Gre za sistematični genocid Judov, ki ga je izvajala nacistična Nemčija med drugo svetovno vojno in se je začel leta 1941 in je trajal do konca vojne leta 1945. Avtor Michael Gruenbaum se je odločil, da svojo življenjsko zgodbo pove mladim bralcem. Todd Hasak-Lowy, ki je njegovo zgodbo dejansko napisal, pa je bralca postavil v središče dogajanja. Roman je namreč v sedanjiku in to tako, kot je dogodke videl Miša, ki je bil ob začetku dogajanj star devet let. S takim načinom pripovedi se seveda ne bi mogel bolj približati mladim, ki jim je knjiga namenjena. Prav je, da zvedo, kaj se je dogajalo otrokom v tistem času in kako so njihovi vrstniki te stvari doživljali. Miša pa, kot izvemo na koncu romana, vseeno ni poznal vse krutosti dogajanja in se kljub vsemu ni zavedal vseh razsežnosti dogodkov. Se pa zdi, da skozi literaturo mladim bralcem kakšno tematiko veliko lažje predstavimo, kot če bi samo naštevali gola zgodovinska dejstva. Miša z družino živi v Pragi in zelo rad igra nogomet. Očeta, pomembnega moža v praški judovski skupnosti, nekega dne odpeljeta esesovca in njegovo življenje se na zelo krut način kmalu konča. Nemci Judom prepovedo skoraj vse, vzamejo jim domove in jih prisilijo, da nosijo zvezdo rumene barve. Tudi njega, mamo in sestro Nemci pošljejo v koncentracijsko taborišče Terezin, ki je kakšno uro oddaljeno od Prage. Pristane v družbi nešarimov – orlov, kot se imenujejo fantje iz njegove sobe. Imajo izjemnega vodjo, Franta, ki je z izjemnim občutkom prevzel skrb za njih. V različnih obdobjih se je v sobi zvrstilo okoli osemdeset fantov, preživelo jih je enajst. Kljub težkim razmeram je poskrbel za higieno, čistočo, izobraževanje, nogomet. Nekaj sonca je vseeno bilo. Sicer pa je bil Terezin le vmesna postaja za Auswitz. O grozotah, ki so se dogajale tam pa se Miši, po zaslugi mame, ki jih je obvarovala pred transportom, ni niti sanjalo. Imel je srečo v nesreči. Kljub vsemu, da je bil v koncentracijskem taborišču, kjer razmere niso bile rožnate in je preživel stvari, ki jih ne bi smel noben otrok, pa se je zgodba v koncentracijskem taborišču zanj srečno končala. Preživel je in to je bilo vse, kar je bilo v tistem trenutku pomembno. Zavedal pa se je, da mora svojo drugo priložnost, ki jo je dobil, čim bolje izkoristiti in biti v ponos vsem fantom, ki niso imeli te sreče. To je zgodba o notranji moči in boju za preživetje, ki nas opomni, da ni vse, kar nam je dano, tako samoumevno, kot se nam zdi. Vezi, ki se stkejo v tako ekstremnih razmerah, pa ni mogoče nikoli pretrgati. Knjiga je prejela mnoge nominacije in nagrade, med drugim National Jewish Book Award, Parent’s Choice Gold Medal Award, Eureka! Nonfiction Children’s Book Silver Award.