Slonov ne vidimo

Žanrmladinski roman
Narodnostnemška književnost
Kraj in leto izidaIzola, 2014
Založba
Ključne besede Družina, Nasilje, Zloraba, Otroci, V mladinskem leposlovju
Prevod Alexandra Natalie Zaleznik
Število strani

160

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

5-6 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Susan Kreller je nemška pisateljica in novinarka. Njena knjiga Slonov ne vidimo je zelo pretresljiva. Knjiga je še toliko bolj pretresljiva, ker zgodbo v prvi osebi pripoveduje trinajstletna Mascha, ki je po vsem hudem spoznala, da je napočil čas, da končno tudi sama spregovori. Mascha po smrti svoje mame počitnice preživlja pri svojih starih starših v, kot sama pravi, najdolgočasnejšem mestu na svetu, Barenburgu. Na igrišču spozna sedemletnega Maxa in devetletno Julio. Ker je Max zelo debel, ga otroci na igrišču in v šoli nenehno zasmehujejo. Julia se je s stanjem že sprijaznila in zato sta na igrišču z Maxom vedno sama. Z Mascho se bratec in sestrica vedno več družita. Na dan počasi, po drobcih, prihajajo podrobnosti o zlorabi, ki sta jo Max in Julia, pa tudi njuna mama, deležna s strani očeta. Policija, stari starši in tudi ostali prebivalci Brandenburga so gluhi za Maschina opozorila, zato Mascha vzame stvari v svoje roke. Sredi ogromnega žitnega polja namreč stoji modra hišica, nič večja kot lopa in Mascha je tista, ki ima ključ od njenih vrat. Zgodba se začne zapletati. Naj povemo, da ima srečen konec. Končno tudi vsi drugi spoznajo, da z Maxom in Julio ni vse v redu in da jima je res potrebno pomagati. Edini, ki Mascho v težkih trenutkih razume je njen dedek, ki spregovori točno takrat, ko je to najbolj potrebno. Zakaj pa že prej ni nihče nič ukrenil? Ker so si vsi želeli samo to, da se ne bi nič spremenilo. Vseeno pa je kdaj pa kdaj le potrebno, da se kaj spremeni. Se res tako bojimo sprememb v življenju? Knjiga Slonov ne vidimo je bila nominirana za nemško nagrado za mladinsko književnost 2013, uvrščena na nemški častni seznam IBBY za leto 2014 in je dobitnica nemške literarne nagrade Silberne Feder 2013.

“Nato mi je dekle pripovedovalo, kako je to poskusil tudi Max. Umreti, mislim. V žepe svojih hlač si je natlačil tisoč čokoladnih ploščic in pod pazduhe stisnil volneno odejo, nato pa se tiho kot slon odpravil v klet, kjer prirejajo zabave, ker sloni hodijo prav po tiho, in če si to sploh znam predstavljati, ker so sloni tako težki. V kleti je legel na sedežno, čokolado pa je razporedil poleg sebe na tla, če zaradi prevelike lakote ne bi mogel umreti, potem pa je čakal, na smrt namreč. Dve uri jo je čakal, toda po dveh urah se je na vratih pojavila njegova sestra, ki je tega popoldneva morala paziti nanj. Ker pa je bila smrt na poti zadržana in je bilo dekle po naključju hitrejše, je bil Max prisiljen živeti naprej s tisočimi čokoladnimi ploščicami v trebuhu.” (str. 20-21)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Slonov ne vidimo.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 5
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 3
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja