140 decibelov tišine

140 decibelov je zvok ognjemeta. Od 140 dB dalje bolijo ušesa. Torej je v naslovu mladinskega romana Andrija Bačinskega zvok tišine res močan. Ampak glasbi je vseeno uspelo, da je to tišino preglasila. Predvsem pa tišino preglasijo brezpogojna ljubezen, razumevanje, podpora, zaupanje, sodelovanje, iskrenost, občutek za sočloveka. Andrej v svet gluhih in naglušnih otrok pade po hudi prometni nesreči. Zato je njegova zgodba morda drugačna. Kot se namreč izkaže, veliko otrok, ki obiskuje zavode s prilagojenim programom, nima toplega doma. Zato gre vse samo navzdol, družba pa še vedno ni naredila dovolj, da bi se v njo enakopravno vključili. Andrej je pred prometno nesrečo imel topel dom. Imel je starše in sestrico in zelo rad je igral klavir. V igranju klavirja je blestel. Iz sveta glasbe je padel v svet tišine. Iz toplega družinskega okolja je prišel v okolje, v katerem so se otroci šolali po prilagojenem programu. Pa vendar ga je glasba rešila. Pokazal pa je tudi veliko mero poguma. V zavodu je našel svojo sestrico, Jarino. Sposoben se je bil upreti sistemu, v katerem je veljalo, da se tem otrokom ne da pomagati. Andrej je dokazal, da se da, če se hoče in če imaš nekoga brezpogojno rad. Jarino je namreč rešil iz rok očeta pijanca. Združila in tudi v nadaljevanju družila ju je glasba, s pomočjo katere sta začela graditi medsebojno zaupanje in naklonjenost. Ko si enkrat med seboj zaupamo, pa gre vse samo še navzgor. Zaupanje je temeljni kamen, na katerem lahko izgradimo svojo osebnost in pogumno stopamo v življenje. Če nismo prepričani, komu lahko zaupamo in da sploh komu lahko zaupamo, ne zaupamo niti sebi. Ne zaupamo, da zmoremo, da smo vredni in da je življenje lahko tudi lepo. In pojavi se svet tišine in nerazumevanja. Če imamo srečo, pa kdaj pa kdaj lahko zaslišimo tudi malo glasbe, ki nas odpelje novemu življenju naproti. In takrat nam do živega ne pride niti kriminalna tolpa.