Dobre knjige
2927 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Črna vrana
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Janja Vidmar

Črna vrana

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2018

Št. strani: 249


Zbirka: Odisej
Žanr: mladinski roman (mladinski)

Narodnost: slovenska književnost

Kot je napisano na zadnji strani knjige, je Janja Vidmar z romanom Črna vrana ustvarila mojstrsko delo, ki zadane naravnost v srce. Črna vrana je ženska, oblečena v nikab. Spozna jo ali jih tudi begunska deklica Hiba, ki se ji uspe rešiti iz vojne Sirije. Med potjo prečka tudi Slovenijo. Nanjo med privajanjem na srednjo šolo in življenje v Londonu trči Jan. Po terorističnem napadu na londonski podzemni, v katerem jo skupi njegov oče, vse svoje sovraštvo in razočaranje usmeri vanjo. Sproži vrtinec dogodkov, ki usodno zaznamujejo njega, njegove prijatelje in družino. Njuni pripovedi sta le del povezanih zgodb, s pomočjo katerih se srečujemo z londonskimi huligani, mladimi na vadbiščih Islamske države ter vojnih in kriznih žariščih na različnih koncih sveta in z begunci na balkanski begunski poti. V njih poleg Janove in Hibine zgodbe spoznamo zgodbe Janove sestrice Taje, Hibinega mlajšega brata Savida in starejšega brata Džunaida. Afriškega dečka brez imena, čečenske deklice Nure, njenega brata Tamerja, muslimana Malika, Čukvuma iz Nigerije in drugih. Vsaka pripoved zase in vse skupaj so več kot pretresljive. To, kar je opisano in je del naše realnosti, pred katero si radi zatiskamo oči, se ne bi smelo dogajati nikomur. Da otroka postavimo pred odločitev ali bo preživel ali pa bo ubil svojega očeta, je nekaj nedojemljivega. Da deklice starši ali sorojenci porežejo, da bi jih zaščitili, je še ena od nedojemljivih stvari, pred katero si zatiskamo oči. V knjigi Črna vrana so predstavljeni najstniki iz različnih držav, različnih ver in kultur, vsi pa trpijo vojno in njihove posledice, zato med njimi prihaja do hudih medvrstniških bojev. Kaj pa je vseeno tisto, kar najstnike kljub nezavidljivi situaciji, v kateri so, pomirja? Šport, glasba? Dobra iztočnica za starše, četudi njihovi otroci ne živijo v vojnih razmerah. Boštjan Videmšek v spremni besedi pravi: "To je knjiga, ki bi morala biti obvezno branje za vsakogar, obenem pa orožje in orodje boja proti pošasti razčlovečenja. Proti prebujajoči se pošasti fašizma." Knjiga, ob kateri res ne moremo ostati ravnodušni in nas pretrese do kosti in bi jo res morali prebrati vsi, da bi bolje razumeli, kaj se dogaja okoli nas in ne bi obsojali, če sploh ne vemo, zakaj gre.



Odlomek iz knjige

Ian je skušal iz črev izvabiti tisti žgoči bes, ki ga je Eric podtikal kot požar. Bes, na podlagi katerega bi begunka plačala za domnevno grožnjo s smrtjo, za batine, ki jih je prejel od Alžircev, za ureznine, ki jih je na podzemni fasal njegov stari, in islamske proteste proti bombardiranju Sirije in Iraka. Skratka, za vse. Zatem si je premislil, da jo bo raje prestregel že za prizidkom šole in ji prizadejal nekaj poškodb. Toliko, da ji pokaže, kdo je glavni. Šla sva eno pokadit. Zatežil sem mu z večkulturnostjo. Živimo med protestanti, hindujci, budisti in muslimani. Po naši šoli se prehajajo kristjani, taoisti in judi. Skrajnež Andres Breivik, ki je ubil sedeminsedemdeset ljudi, je svetlolas in modrook. V Islamski državi, o kateri je nabijal Jamie, se menda bori približno dvajset tisoč tujcev. Ni pravil, stari.

(str. 161)

Cobiss povezava


Predmetne oznake: Dekleta, Begunci, Terorizem, Družina, Bratje in sestre, Nasilje, Mladostniki, Medosebni odnosi, islamska država, V mladinskem leposlovju


Prispeval/-a: Nina Jamar, Občinska knjižnica Jesenice
Objavljeno: 21.11.2018 10:04:05
Zadnja sprememba: 21.11.2018 10:04:05
Število ogledov: 1108



Kritike

UPOVEDANOST NEUPOVEDLJIVEGA ALI BREZMEJNE LOVKE BEGUNSTVA

JANJA VIDMAR: ČRNA VRANA
Spremna beseda Boštjan Videmšek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2018. (Zbirka Odisej)


Pisateljica Janja Vidmar se je tokrat lotila problematike begunstva na nekoliko širšem geografskem prostoru kot v svojih predhodnih delih, romanih Princeska z napako iz leta 1998 (roman je doživel vsaj tri ponatise) in Tretja možnost iz leta 2013 (v soavtorstvu z Borisom Grivićem). Medtem ko je v njiju ob problematiziranju balkanske vojne, morije v Srebrenici in neodgovornosti mednarodne skupnosti z mlado begunko Fatimo popisala usodo beguncev s področja nekdanje Jugoslavije, zajema osrednji del romana Črna vrana kruto usodo beguncev iz Sirije, natančneje številne družine iz Rake. Ob tem razgrinja tudi usodo otrok iz drugih kriznih žarišč od Sirije, Nigerije do Čečenije, jih med seboj sugestivno preplete in razširi z zgodbo slovenske družine iz Kranja, ki se iz ekonomskih razlogov izseli v Veliko Britanijo. Dejstvo, da se po zapletenem in nepredvidljivem pripovednem klobčiču sirska begunka Hiba in slovenski migrant Jan nekoliko zbližata - potem, ko je slednji zaradi napada Maročanov in Alžircev nanj na londonski ulici ter kot posledico komunikacijskega šuma med njim in Hibo na slednjo že usmeril svojo jezo -, nosi globlji simbolni pomen. Ne gre za avtoričino odločitev o srečnem koncu, v kolikor pri problematizirani temi in pretresljivih usodah ogromnega števila ljudi, ki jih v romanu obravnavana peščica protagonistov pooseblja, sploh lahko govorimo o kakršnikoli sreči, ampak za glasno sporočilo o pomembnosti učenja sprejemanja drugačnosti, o zavedanju neobhodne dvosmernosti pri migrantski politiki in seveda, pred vsem tem, o globoki nesmiselnosti vojn, ki še vedno pretresajo številne dežele in, podmazane tudi s strategijami zahodnega sveta, ne kažejo, da bi se hotele končati.

Ta glas razen Janove in Hibine zgodbe predstavljajo še zgodba Janove mlajše sestre Taje, predvsem pa pretresljive usode ostalih članov Hibine družine; očeta, matere, dedka, babice, komaj rojene dojenčice ter bratov Savida in Džunaida. Spoznamo tudi kruto usodo brezimenega afriškega dečka, ki se spričo nepredstavljivo krvavih izkušenj prelevi v brezvestnega vojnega ubijalca, nigerijskega dečka-vojaka Čukvume ter čečenske deklice Nure in njenega brata Tamerja, ki skozi vloga izpovesta vsak svoj pogled na življenje v prestolnici Grozni.

V londonskem delu pripovedi zavzemajo ob Janu osrednja mesta še njegovi prijatelji Jamie, Eric in temnopolti Malik, ki v kaosu odraščanja, mešanici adolescentnega iskanja identitete in samopotrjevanja ter soočanja z nasilnimi uličnimi tolpami ali zgolj s tujimi kulturnimi vdori na njihovo ozemlje iščejo zadovoljivo in varno mesto v nepredvidljivem in večkrat ne-varnem svetu.

Pripoved z menjavo osrednjih likov v posameznih poglavjih in vzporedno s tem tudi menjavo različnih pripovedovalcev bralca izmenično vodi od sirske morije do vadbišč Islamske države. V slednjih džihadisti v imenu svete vojne in najvišjega boga ujete fantke dresirajo v brezvestne morilce, ki morajo za inicijacijo ubiti svojega očeta ali še raje kar celotno družino. Ti otroci, ki so se do nedavnega igrali vojake na domačem igrišču, se nenadoma znajdejo v položaju, kjer so prisiljeni uperiti pretežko puško v svojega prijatelja, in sprožiti. Otroci, ki živijo streljaj od smrti, kjer sta »vojna in mir samo letna časa na njenem koledarčku«, potopljeni življenje, prenevarno za spomine. Na drugi strani se bralec ustavi v taboru, kjer vzgajajo bodoče islamske neveste, črne vrane, in kjer je za nekaj časa, dokler med poki granat ne uspe pobegniti, ujeta tudi Hiba. »Tam daleč čez puščavo, gorovja in morje živijo fantje in punce, ki igrajo video igrice, v katerih poka od bomb in streljanja iz njenega življenja.« V tja daleč, v šolo in na ulice Londona, kjer mladina bije drugačno bitko za prevlado, se pripoved naposled tudi umesti, dokler se v zgodbah priseljencev našteti miljeji znova ne premešajo.

Črna vrana je prepričljivo spisan roman, ki s spretnim in dramaturško natančnim prepletanjem različnih zgodb s skupnim imenovalcem sugestivno nagovarja mlajše bralce, hkrati pa s svojo aktualno in pretresljivo pisavo naslavlja tudi odrasle ljudi. Kljub težkim temam izredno tekoče branje bralca ne izpusti, dokler se ne prebije do zadnje strani, poetično zvezane z začetkom, kjer otožni zvok Hibine violine o vojnah, grozotah in bolečinah izpoveduje to, za kar se zdi, da besede ne zmorejo. A samo za kratek čas, dokler se prvi stavek koncerta za klavir, violino in violončelo znamenitega sirskega skladatelja Solhi al-Wadija ne prelije v začetek dekličine izpovedi, v začetek romana. Ker, kot prinaša pomenov polno zaključno sporočilo, »svet potrebuje tudi besede, ne le glasbe«. Ob širokoplastnosti in brezkompromisnosti upovedanega neupovedljivega ter na ozadju celotnega avtoričinega opusa to sporočilo zajema tudi temačno slutnjo, da utegne po Fatimi in Hibi naslednjič postati begunka tudi Mojca.

Do bolečine lepa je tudi naslovnica knjige. Medtem ko z nikabom pokrita deklica sredi puščavi igra violino, njena senca zarisuje obris temne vrane. Pa vendar bo puščavsko sonce kljub vsakršnemu pomanjkanju, zaslepljujoči vročini in nenehnemu strahu pred smrtjo vselej predstavljalo dom, ker, kot je že na dolgi in negotovi poti iz Rake v London, še bolj pa ob rasističnih izpadih sošolcev v pregovorno multikulturni prestolnici že zdavnaj spoznala Hiba, »tuje sonce ne oddaja toplote, temveč hlad«.

Jasna Lasja, 24. junij 2019

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.