| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | švedska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Kapučino |
| Prevod |
Nada Grošelj |
| Ključne besede | Ločitev, Nogomet, Osebnostni razvoj, Trenerji |
Britt-Marie ne prenese umazanije. In narobe zloženega predala s priborom. Pa tudi s šminko popacanega moževega ovratnika vsakič, kadar pride domov s službenega sestanka z Nemci. Ko se tako nekega dne pri 63. letih znajde sama sredi mesteca bogu za hrbtom, v katerem gospodarska kriza še ni sprevidela, da bi se morala že zdavnaj končati, je čiščenje sprva edino, kar jo ohranja pri sebi. Dokler je neprostovoljno trenerstvo izjemno slabe, a zato toliko bolj predane lokalne nogometne ekipe najstnikov ne izbeza iz lupine, kamor se je skrila pred davnimi desetletji, in ji pokaže, da je treba življenje kljub vsem grenkim primesem živeti; zase in po svoje.
Objavljeno: 14.03.2017 10:53:01
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:33:25
“Kar vpišite ime, osebno številko in naslov stalnega prebivališča.”
Britt-Marie se mora torej registrirati. Kot da bi bila zločinka. Kot da bi prišla na zavod krast delovna mesta.
“Z mlekom in sladkorjem?” vpraša dekle že naslednji trenutek in ji ponudi kavo v plastičnem kozarčku.
Brit-Marie nikogar ne obsoja, kje neki, ampak kdo je že slišal za zake manire? Plastičen kozarec! Smo mogoče v vojni? Jezik jo srbi, da bi to tudi vprašala, toda ker jo Kent zmeraj opominja, naj bo “bolj družabna”, se raje karseda diplomatsko nasmehne in čaka, da ji bo dekle ponudilo še podstavek.
Kent je Britt-Mariejin mož. Podjetnik. Nezaslišano, res nezaslišano uspešen. Posluje z Nemčijo in je silno družaben.
Dekle ji pomoli dva zabojča mleka tiste sorte, ki ga ni treba hraniti v hladilniku. Potem ji ponudi plastičen kozarec, poln plastičnih žličk. Britt-Marie se ne bi mogla bolj zgroziti, če bi ji pomolila kačo.” (str. 7-8).
