Nikoli vama ne bo uspelo! : 800-kilometrsko romanje v Kompostelo, dva prijatelja in en invalidski voziček

5,0

(1)

Žanr	potopis, spomini
Narodnost	književnost ZDA
Kraj in leto izida	Ljubljana, 2018
Založba	Družina
Ključne besede	Spomini, Prijateljstvo, Romanje, Osebnostni razvoj, Hoja, Invalidi

Število strani

242

8-9 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

Dva prijatelja, en voziček, skupna pot

Patricku in Justinu je uspelo to, v kar so mnogi okrog njiju dvomili. Prehodila sta 800 km camina, stare romarske poti skozi Španijo. Kolikor je romarjev na tej poti, toliko je različnih zgodb in poti. Njuna je nekaj posebnega. Justin ima živčno-mišično bolezen, zaradi katere ne more premikati rok in nog in je priklenjen na invalidski voziček. Patrick, njegov najboljši prijatelj, je potiskal in vlekel 125 kilogramov težak voziček in uresničil Justinove sanje. Na poti sta se soočila z različnimi fizičnimi izzivi in notranjimi boji, srečala množico ljudi, ki so bili pripravljeni priskočiti na pomoč. Njuna zgodba je zgodba o moči pravega prijateljstva. Njuno pot je posnela tudi filmska kamera.

Glej tudi:

Prispeval(a): Viktorija Kante, Lavričeva knjižnica Ajdovščina

Med počasnim vzpenjanjem po strmi cesti se kmalu upehava. Nekje na polovici klanca nama poidejo moči in se morava ustaviti. Da voziček z Justinom ne bi zdrsnil navzdol, se s celim telesom uprem v njegov zadnji del, Christie pa na vse kriplje vleče za najlonski jermen. Komaj ga ohranjava na mestu in tuhtava, kaj bi storila. V bližini ne vidiva nikogar, ki bi nama lahko priskočil na pomoč.
Noge se mi začnejo šibiti, znoj pa kar lije z mene. Panično se ozrem proti vrhu hriba in zagledam črnega beemveja, ki pelje proti nam. Ko se avto počasi pripelje mimo nas, skozi okno pogleda mlad španski voznik in zavpije, naj ga počakamo. Ostro zasuka volan in ustavi avto za nami preko obeh voznih pasov, da nas ne bi kako vozilo zadelo od zadaj. Ne da bi ugasnil motor, izskoči iz avta in priteče do mene. Zgrabi eno ročico vozička in skupnimi močmi ga pririnemo do vrha klanca. Ko se cesta izravna, steče nazaj k svojemu nepravilno parkiranemu avtu, zavpije “Buen Camino!” in se odpelje, še preden se mu uspemo zahvaliti.
(str. 187-188)