Tesnoba do roba

Priljubljeni švedski pisatelj Fredrik Backman se tokrat poigra z motivom stockholmskega sindroma. V zgodbo pogosto vpleta bralce, nas nagovarja in vodi k razmisleku, z doživetim opisom situacije pa postavi v kožo nekoga, ki stori dejanje iz obupa. Življenje se mu čez noč obrne na glavo, ostane brez službe in stanovanja, njegova družina se razblinja … In tako se nekega dne požene v brezglavo akcijo, samo da bi stvari postavil v ravnovesje. Navleče masko, se oboroži in skuša oropati banko. Namera se ne posreči, v begu se zateče v stanovanje, ki si ga ravno ogleduje skupinica ljudi, ter nehote postane ugrabitelj. Na “strani zakona” pa stoji policijski par, oče in sin, ter skuša razvozlati skrivnostno izginotje, ki sledi zatem, ko so talci izpuščeni. Pred nami se razgrne majhna paleta literarnih likov, ki se znajdejo na tistih prelomnicah, ko se človekova čaša polni s strahom pred odraslostjo in s tem odgovornostjo ali občutki nekoristnosti, krivde in samote ali nezmožnostjo iti v korak s svetom, ki slavi popolnost. Ko pesti še finančna stiska, se lahko kaplja tesnobe kaj kmalu prelije čez rob. Vrlina avtorjevega pisanja se kaže v tem, da ne zaide v patetiko, temveč svojo pripoved spretno preprede s humorjem, marsikaj je videti manj zagonetno, če se zavije v vato smeha. Ponuja se tudi dober nasvet, kako se soočiti s tem, ko se naenkrat zgrne veliko skrbi. Namreč, kako “pojesti slona”? Po malem. Svoje doda tudi empatija in zavest, da smo bližnjemu pomagali po najboljših močeh, ali: “Tudi če bi vedel, da bo svet šel jutri na koščke, bi še vedno posadil svojo jablano”.