Dobre knjige
2926 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Pri Mariji Snežni zvoni
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Tone Partljič

Pri Mariji Snežni zvoni

Maribor, Obzorja, 1994

Št. strani: 260


Žanr: družbenokritični roman

Narodnost: slovenska književnost

Za pisatelja gotovo ni pretirano reči, da sodi med tiste slovenske avtorje, ki so ljudem najbolj blizu. Nekaj k temu pripomore njegov neposredni in na prvi pogled preprost humor, ki večinoma v črno zadene poanto. Pomembne pa so tudi tematike, o katerih pripoveduje v svojih delih, njihova rdeča nit je mali človek slovenskega štajerskega podeželja. Tone Partljič govori o rečeh, ki jih dobro pozna, rodil se je, odraščal in kot učitelj služboval v prav takšnih krajih kot je Marija Snežna. Kraj sicer nikoli ni obstajal pod tem imenom, obravnavano območje Slovenskih Goric pa je še kako resnično. Zgodovinski okvir romana je prva polovica 20. stoletja, nato pa pisatelj preskoči nekaj desetletij in ga konča v osamosvojitvenem letu. To je bil čas bliskovitih sprememb, v petdesetih letih so se zamenjali kar štirje politični režimi. Najprej imamo avstro-ogrsko monarhijo v njenih zadnjih vzdihljajih, nato državo Srbov, Hrvatov in Slovencev, kraljevino Jugoslavijo in nato še Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. Avtorju je uspelo odlično prikazati značilnosti teh obdobij, vsako je zaznamoval s obiskom najvišjega državnika v teh krajih. Pa čeprav se Tito le pelje z vlakom mimo, namesto jugoslovanskega kralja Aleksandra Karadjordjevića pa do prebivalcev prispe le novica o njegovi smrti. Dejansko jih je obiskal le stari cesar Franc Jožef. Ob vsem tem dobro prikazanem zgodovinskem ozadju pa je vendarle v ospredju človeška usoda in Tone Partljič je mojster v opisovanju le-te. Tetica, jaz sem te zdaj prišla, je znameniti stavek, ki nam je znan še iz kakšnega drugega njegovega dela. V resnici ga je kot otrok izrekla Partljičeva mati, v romanu pa glavna junakinja Micika. Kot deklina nezakonska hči je odraščala pri okrutnem gospodarju, poslušala, kako je nebodigatreba in neke noči pobegnila k sosedi, ki jo je velikokrat hvalila in zatrjevala, kako si želi takšnega pridnega dekliča. V Mariji Snežni je pisatelj mamini izvirni zgodbi dodal zelo tragične razsežnosti. Glavna travma Micikinega življenja je odsotnost očeta, začutimo bolečino nezakonskega otroka, ki nikamor ne spada. Alternativo njenim težavam je Miciki že od malega predstavljal samomor, ta vzorec je dobila od svoje matere, ki je neprestano obžalovala, da se ob rojstvu otroka ni ubila. In ko tudi Micika zanosi, otrokov oče pa izgine, se znajde pred enako dilemo kot njena mati. A preden stori dokončno dejanje, gre Micika skozi cel niz poskusov, ki bi ga lahko preprečili, če bi uspeli, kot bi delovala od faze do faze, premagovala korak za korakom, vse do tragičnega zaključka. Ena od postaj je bila njena nočna pot, ko se je odpravila iskati že pred veliko leti izginulo mamo. Z Micikino smrtjo se približno na polovici konča prvi del romana, začne se zgodba njenega sinčka Tineta in pisateljevo raziskovanje Tinčkovega odnosa do odsotnega očeta. Poleg teh dveh glavnih likov v romanu srečamo še kopico zanimivih stranskih oseb, ki dokazujejo, kako dober poznavalec človeških značajev je Tone Partljič in kako naravno mu jih uspe preliti na papir.



Odlomek iz knjige

In je odšla v temo. Na sebi je imela botrov debeli suknjič, spodaj pa dve pleteni jopici, a jo je mraz kljub temu takoj oplazil do kože in v trebuhu se je zvijalo, premikalo, živelo. Vse bo v redu, ista pot in ista usoda naju čaka, otrokec. Ne boš nebodigatreba, ne. V začetku je dobro hodila. Zvezde so sijale, luna je bledela in sneg je škripal pod podplati, ko se je vzpenjala k cesti. V Maribor bi morala priti do dvanajstih. Potem jo bo Ptujčan odpeljal do Moškanjcev in od ondod ni daleč do Šmarjete. Tam pa bo že našla tistega Cimerlajta. Kako bo mama pogledala? Bo najprej z roko pokazala na trebuh in rekla, zdaj pa zastopiš, kaj. Ko je bila šesta ura, jo je slišala od Marije Snežne in od Jakoba. Napotila se je v Vučjo jamo. Škrip, škrip pod čevlji. Tišina, bela tišina. In samo škrip, škrip. V roke je vzela vžigalice, da bi jih imela pripravljene, če bi se nenadoma pojavil volk pred njo, tu v Vučji jami. Če prižigaš vžigalico za vžigalico, je slišala praviti ženske, potem te volk ne napade, ampak se obrne, ker ne mara ognja. Usekana gaz med drevjem, visoka škarpa levo in desno, tu nimaš kam splezati, tu nimaš kam uiti, tu te doleti, kar te doleti. Bila je trda od strahu in tudi v trebuhu je vse mirovalo.

(str. 107)

Cobiss povezava


Predmetne oznake: Samske matere, Podeželje


Prispeval/-a: Jasna Mlakar, Mariborska knjižnica
Objavljeno: 21.3.2016 11:23:24
Zadnja sprememba: 24.5.2016 9:41:21
Število ogledov: 1159