Ki jo je megla prinesla

Žanrdružbeni roman
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2017
Založba
Ključne besede Podeželje, Fantastika, Duhovniki, Nadnaravno, Zlo, Skepticizem, Župnije
Število strani

256

Čas branja

Opozorjeni smo bili, da se čas branja razlikuje tudi glede na zvrst ali žanr knjige. Sklep: trenutno informativno obvestilo naj se dopolnjeno glasi: To je le ocena.

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

8-9 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Kdo nam sodi najhuje in kdo najmileje odpušča, če ne človek sam sebi

Jon Urski je duhovnik, ki pomaga ljudem v stiski in revščini tako, da (raz)prodaja cerkveno premoženje. Takšen padec pod križem, kot meni sam Jon, seveda ne more ostati nekaznovan. Škof Jonifacij mu dosodi pokoro. Pošlje ga v ravninsko in močvirno zakotje, kjer že poltretje desetletje ni bilo duhovnika. Prevzeti mora faro v Mokušu. Tam naj bi razmislil o svojih dejanjih, se pokesal in obenem vzpostavil krščanski red med tamkajšnjimi prebivalci. Jon že na poti tja doživlja čudne reči. V napol podrti cerkvi ob prihodu najde slepega dečka, pravzaprav že moža, ki ima deške poteze na obrazu. Mali, kot ga kličejo, je sin bivšega župnika Janoša Talaberja, ki je skrivnostno izginil in tiste, ki jo je megla prinesla. Zanj je dolga leta skrbela Marika Straj. V dnevih bivanja v Mokušu nadnaravne, fantazijske in blodne misli postanejo tako vsakdanje in močne, da Jon ob vsem razmišljanju o grehu, pravičnosti, iskanju Boga ne zdrži več. Sklene se odpraviti stran, nazaj, vseeno kam, pobegniti, priznati krivdo za zločine, ki jih je storil v Mokušu … čeprav niti sam ne ve, koliko od vsega tega, kar se mu je v Mokušu dogajalo, je sploh resnično in koliko plod domišljije, megle, voda, ki se razlezajo vsepovsod in v katere noga stopi nehote. Rešiti sebe je še vedno najpomembnejša stvar, morda prav toliko, kot najti Boga in vero ter uničiti dvom, ubežati razočaranju nad ljudmi in življenjem samim. In kdo je tisti, ki človeku sodi? Najbrž je to res človek sam. Višje od njega Boga ni, ker je Bog v njem samem. Tako naj bi vsaj bilo.
Roman Ki jo je megla prinesla je prvič izšel leta 1993, zanj je avtor prejel nagrado Prešernovega sklada, bil ponatisnjen leta 2017 in obravnavan s strani vrste literanih kritikov. Po njem je bil posnet film z naslovom Mokuš.

Glej tudi:

Razumeli boste šele, če boste res šli tja, je oče Jonifacij medtem pricapljal okoli mize in mu je položil roko na ramo. Po čudni smrti župnika Janoša Talaberja v tistem zakotju že poltretje desetletje ni bilo pastirja, mu je pravil tiho, skorajda na uho. Ker – nihče pač ni želel po svoji volji, nihče pa pri meni tudi še ni bil tako v nemilosti, da bi ga mirne vesti tja nagnal.
(str. 23)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Ki jo je megla prinesla.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 65
Komentarji: 0
Število ocen: 2
Želi prebrati: 4
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 5

Morda vam bo všeč tudi