Mestece Galveias

Žanrdružbeni roman
Narodnostportugalska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2023
Založba
Prevod Blažka Müller Pograjc
Ključne besede Asteroidi, Bivanjska problematika, Elementarne nesreče, Medosebni odnosi, Podeželje, Portugalska
Število strani

325

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

10-11 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

»Iskanje identitete je temeljna sestavina življenja.«

José Luís Peixoto, ki ga omenjajo kot enega najbolj nadarjenih portugalskih pisateljev, je v svojem kompleksnem romanu Mestece Galveias, kritiško izpostavljenem z nagrado oceanos, portugalsko različico bookerja, opisal življenje preprostih, neizobraženih, od preostalega sveta ločenih ljudi, živečih v Galveiasu, majhni podeželski vasici odročne in revne pokrajine Alenteja, kjer se življenje odvija v povsem drugačnih pogojih in ritmu kot v razvitejših mestnih središčih. Galveias je tudi dejansko avtorjev rojstni kraj in je z njim še vedno globoko povezan, predvsem zaradi spokojnosti, ki ga nudi tisto okolje, pa tudi zaradi osebnih korenin, ki jih avtor ni presekal. Ta kraj je bil dolgo časa, vse do avtorjevega 18. leta, edini svet, ki ga je poznal – poleg tistega, ki ga je začel vzporedno odkrivati v knjigah, ki si jih je lahko enkrat mesečno izposojal ob obiskih potujoče knjižnice. Zgodba je umeščena v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, v čas avtorjeve mladosti, in avtentično prikazuje takratno podeželsko življenje, surovo povezano z naravo (vremenom, obdelovanjem zemlje, živalmi) in njenimi cikli rojevanja in smrti. Preživetje je bilo težko in razpoloženje dokaj depresivno, odraslo prebivalstvo v precejšnjem deležu nepismeno, perspektiva prihodnosti pa ni segla dlje od napovedovanja letine in od nje odvisnega preživetja. Nič drugače kot drugod so nenapisano zgodovino kraja ustvarjale predvsem osebne zgodbe posameznikov, ali natančneje: njihove med-osebne zgodbe. Zamerljive, spotakljive, pohujšljive in predvsem večinoma nesrečne. Avtor jih v romanu sicer prepleta, a ostaja med njimi tudi veliko neizrečenega in zavitega v skrivnost. Bralec, ki jih sprva dojema kot ločene pripovedi, kasneje spozna, da so še kako povezane, in znajde se na dokaj nevajenem terenu, saj jih med seboj težko povezuje. A prav v tem je izziv: ne težiti k popolnemu nadzoru pripovedi, a vseeno slediti vsem podrobnostim. Zgodba namreč ne ponuja niti osebne katarze niti velikih spoznanj, ta zgodba predvsem samo pripoveduje, kar pa avtorju ne zamerimo, saj je njegov jezik nadvse nežen in poetičen. Avtor tudi ničesar ne moralizira, ljudi nepristransko, s povsem krščanskim razumevanjem, prikazuje v njihovi naravni grešnosti, ki pa ni zgolj njihova, je od nas vseh. Zato avtorjev tihi poziv, da se zazremo tudi vase in v sebi in svojih zgodbah prečešemo, kar je gnilega in površini skritega. In tega ne ignoriramo, saj pomembno greni naša življenja. Kot tista nepoznana, zunajzemeljska stvar brez imena, po žveplu smrdljiva gmota, ki je (simbolično) zastrupljala življenja ljudi v Galveaisu in se zanjo niso zmenili, vse dokler se ni med njimi po dolgem času spet pojavilo nekaj nedolžnega, kar jih je spomnilo, da je lahko življenje tudi drugačno, manj otopelo in vpeto tudi v (skupno) prihodnost.

V vesolju, v samoti tisočih kilometrov, kjer se je zdelo, da venomer vlada noč, se je z nepredstavljivo hitrostjo premikala stvar brez imena. Njena smer je bila ravna. Planeti, zvezde, kometi so bili videti, kot da bi opazovali nezmotljivo odločitev, s katero je drvela naprej. Bili so nem svet nebesnih teles, ki so sodila z očmi in tišino. Morda pa so takšen vtis ponujali zato, ker je stvar brez imena prečkala vesoljna prostranstva s tolikšno neskončno hitrostjo, s tolikšno brezbrižnostjo in lahkotnostjo, da so se zvezde v primerjavi z njo zdele negibne in toge, kot da bi pripadale jasni in spokojni sliki. Tako je to isto vesolje, ki je stvar pognalo v tek, ki jo je naphalo z močjo in usmerilo v dalj, le osuplo pričevalo njeni poti. Obstajala je točka, od koder se je stvar odgnala, a vsaka nova sekunda je še za kanček bolj zameglila spomin na tisti kraj. Ta sosledica trenutkov je sestavljala naravni čas, v katerem ni pojasnjevanj. Preteklost da, prihodnost da, medtem pa so tisto sedanjost, ki je tvorila stvarnost, sestavljala le kristalno čista strmljenja. In niti sila, ki jo je tvorila stvar brez imena in si z njo utirala pot, ni mogla premagati spokojnosti te poti, bila je tako oddaljena od vsega pa hkrati del vesoljnega reda, preprostega kot dih.

[…]

Stvar brez imena je drvela z isto neizmerno hitrostjo, kot prej, kot krik. Ko pa je vstopila v Zemljino atmosfero, že ni več imela na razpolago celotnega planeta, imela je le tisto določeno točko.

*
Celo minuto je Galveias pretresal niz eksplozij, brez najmanjšega premora. Prav mogoče pa je bilo tudi, da je šlo za eno samo dolgo eksplozijo, ki je trajala celo minuto. V obeh primerih, eksplozij ali eksplozije, je bilo, kot da bi človeku v prsi zabadali sulico, kot groza, razpotegnjena skozi minuto, sekundo za sekundo za sekundo. Bilo je, kot da bi se zemlja razpolovila, kot da bi se na koščke trgal ves planet: kot da bi se razklala skala v velikosti tega planeta, trda in črna, bazalt. Nemara pa je to nebo, venomer samoumevno, od nekdaj čakalo ta trenutek. Nemara pa je ta eksplozija iz onostranstva prinašala odgovore na vprašanja, na katera doslej nihče ni znal zares odgovoriti.

(str. 14-16)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Mestece Galveias.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 65
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 2
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 2

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja