Orhan Pamuk
Istanbul : spomini na mesto
Ljubljana, Sanje, 2007
Št. strani: 367
Prevedel: Jure Potokar
Zbirka:
Kiosk
Žanr:
avtobiografski roman,
družbeni roman
Narodnost: turška književnost
"Mesto nima drugega središča kot nas same." Pamuk str. 325
V tem delu večini dobro poznanega turškega pisatelja lahko rezberemo dve osrednji temi. Najprej oživlja zgodbe družine Pamuk z željo ohraniti jih za potomce. Njihovo družinsko premoženje je z gradbeništvom ustvaril dedek v času Atatürkovih državnih reform, s katerimi naj bi na ruševinah Otomanskega cesarstva zasnovali sodobno državo po vzoru zahoda. Orhan se je rodil leta 1952 in kot malček izkusil mnogo ljubeče naklonjenosti staršev in številnih sorodnikov, pozneje užival v pohvalah učiteljev in odkrival veselje do slikanja, ki ga je spremljalo vse do študentovskih let. Takrat so družino že pretresale finačne težave in divji prepiri med očetom in mamo, ko je iz njegovega življenja odšla še ljubljena mladenka, je kot dvajsetletnik začutil močan eksistencialni obup. Opustil je študij arhitekture in se predal brezciljnemu tavanju po starih mestnih četrtih, kjer je nekdanja veličina mesta izginjala v ruševinah in revščini. Občutki samotne melanholije mladeniča se zlivajo z melanholijo mesta, za katero pisatelj pravi, da jo Istanbul nosi kot svojo usodo in zanjo uporablja turški izraz »hüzün«. Ta zaobsega vzdušje globoke duhovne izgube, žalovanje za kozmopolitizmom in barvitostjo mesta v preteklosti, a je veliko bolj poetično od preproste nostalgije za preteklimi časi. Bolečina propada se zliva z lepoto, dostojanstvom in spoštljivim podrejanjem okoliščinam, ki jih je vsilila zgodovina. Tako je družinska biografija na gosto prepreletena s spomini na rojstno mesto, kakršnega je Pamuk poznal v svojih mladostih letih in ga danes ni več. S svojih sprehodov se je vračal pomirjen in iz te izkušnje se je porodila njegova nezadržna želja ubesediti podobe mesta in življenska odločitev: »Pisatelj bom.« Skoraj vse knjige ki jih je napisal govorijo o tem mestu in njegovi vpetosti med sedanjostjo in preteklostjo, med vzhodom in zahodom. Knjiga je bogato opremljena z arhivskimi črno belimi fotografijami in s svojo vabljivo vsebino potrjuje, da je bila Pamukova odločitev za pisateljevanje veliko darilo za vse njegove bralce. Za svoje delo je leta 2006 prejel Nobelovo nagrado za književnost.
Odlomek iz knjige»Kakorkoli ga imenujemo – lažna zavest, fantazija ali starosvetna ideologija -, v vseh naših glavah je napol berljivo in napol skrivno besedilo, ki osmišlja tisto, kar smo v življenju naredili. In za vsakega od nas iz Istanbula je večji del takšnega besedila prepuščen temu, kar so o nas rekli zahodni opazovalci. Za ljudi, kakršen sem sam, za Istanbulčane z eno nogo v svoji kulturi in z drugo v drugi, »zahodni popotnik« pogosto ni resnična osebnost – lahko je moja stvaritev, fantazija, celo moj odsev. Ker pa ne morem biti, tako kot moje besedilo, odvisen samo od izročila, sem hvaležen ljudem od zunaj, ki mi ponudijo dopolnilno različico. – bodisi spis, sliko, film. Kadar torej začutim odsotnost zahodnega očesa, postanem sam svoj zahodnjak.«
(str. 270 – 271)
Nagrajena knjiga:
Ključne besede:
DRUŽINA,
ODRAŠČANJE,
UMETNOST,
MELANHOLIJA,
ORIENT,
TURČIJA,
ZGODOVINA,
MODERNIZACIJA
Prispeval/-a:
Jana Maja Valentinčič,
Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 13.9.2023 11:06:03
Zadnja sprememba: 13.9.2023 11:06:03
Število ogledov: 106