Otok pogrešanih dreves

Dogajanje romana Otok pogrešanih dreves (2021) priljubljene in večkrat nagrajene avtorice Elif Shafak je postavljeno na Ciper in v London, v njem pa spremljamo zgodbo Grkinje Defne in Turka Kostasa, ki sta se tik pred izbruhom državljanske vojne (1974) zapletla v prepovedano ljubezensko zvezo, in njune hčerke Ade. Del zgodbe nam pripoveduje figa – drevo, ki je nekoč raslo v taverni na Cipru, ki je bila skrivno srečevališče zaljubljencev, pozneje pa je (novi) dom našlo na vrtu družinske hiše v Londonu. Dogajanje ves čas preskakuje med preteklostjo in sedanjostjo, se seli s Cipra v London in nazaj, vrzeli v zgodbi pa zapolnjuje figa, ki ni le pripovedovalka, temveč tudi metafora, saj se – tako kot izseljenci – trudi pognati korenine in se prilagoditi tujemu okolju, obenem pa s seboj nosi nezaceljene rane in travme. Tako kot figa, ki za preživetje v tujem okolju potrebuje Kostasovo pomoč, tudi človek ne more preživeti brez rame, na katero se lahko nasloni, oziroma sogovornika, kateremu se lahko zaupa. Kostas pred preteklostjo in z njo povezanimi travmami beži v svet narave, Defne pa želi pred njimi obvarovati hčer, zato Ada do najstniških let ne izve nič o domovini svojih staršev. Njeno radovednost nekoliko poteši šele materina sestra Mejrem, ki pride na obisk v London in jo seznani s ciprsko kuhinjo, obenem pa ji razkrije razloge tako za materin molk kot tudi za pretrgane vezi z Defnejino in Kostasovo družino. Narava v podobi fige je na koncu tisti element, ki prinese ponovno zbližanje očeta in hčere, ki sta po hudi izgubi živela nekako vsak zase oziroma drug mimo drugega. Otok pogrešanih dreves je roman o ljubezni, pripadnosti, odtujenosti, vojni, travmi, izgubi, žalovanju, avtorica pa v zgodbo spretno vpleta zgodovino Cipra ter zanimivosti iz sveta narave. Najnovejše delo turške pisateljice, ki piše v angleščini, se je uvrstilo v ožji izbor za nagrado costa (2021) in žensko nagrado iz leposlovja (Women’s Prize for Fiction, 2022) ter v širši izbor za nagrado ondaatje (2022).