| Žanr | psihološki roman, družbenokritični roman |
| Narodnost | bolgarska književnost |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2022 |
| Založba | Beletrina |
| Prevod |
Borut Omerzel |
| Ključne besede | Družbene spremembe, Preteklost, Satira, Demenca, Starost, Vsakdanje življenje, 20. stoletje, Družbene razmere, Minevanje, Spomin |
Časovno zaklonišče je roman, v katerem nas avtor Georgi Gospodinov postavi na čisto poseben časovno-prostorski vrtiljak. Z njim se bomo odvrteli v posamezna desetletja 20. stoletja in pokukali v leta 2024, 2025 in 2029, znašli se bomo v New Yorku, Švici, Sofiji, Beogradu, Sarajevu pa spet v Švici … Gospodinova zanima čas in to, kar čas ustvarja – človeški spomini, konkretni trenutki vsakdana, politične razmere, zgodovinski trenutek, minevanje, brisanje in obnavljanje osebnega in kolektivnega spomina … V romanu se tako prelivata dve osrednji temi: intimno dojemanje časa človeka posameznika in odnos do prihodnosti in preteklosti posameznih držav današnje Evrope. Delo se začne kot tragikomična pripoved o kliniki za staranje, kjer je vsako nadstropje urejeno posameznemu desetletju prejšnjega stoletja primerno. Balzam za dementne, prijazen svet, v katerem se naenkrat človek spet znajde … svet, v katerem te pred popolno pozabo samega sebe lahko ubrani tudi režimski vohun, nekakšen vsevedni špicelj, ki je nekoč bil zadolžen za to, da te nadzoruje in o tebi podrobno poroča …
Kmalu se pripoved spremeni v politično satiro, fikcijo sodobne Evrope, ki bi z referendumom namesto prihodnosti izbrala vrnitev v preteklost. Struga, po kateri se valova literarne obdelave intimnega in javnega časa pretakata, pa je sam ustvarjalni proces: pisanje o pisanju, prekrivanje avtorja in glavnega literarnega subjekta, samoironija (med pisanjem romana o tistih, ki so ostali brez spomina, ga začne tudi on sam izgubljati – str. 182), literarna oseba, ki avtorju uhaja iz nadzora, bogata medbesedilnost, prepletanje avto-fikcije in dokumentarne zgodovinskosti, kontrast komičnega in tragičnega, nostalgičnost s podrobnostmi različnih vsakdanov …
Delo je hkrati ganljivo pričevanje človeške krhkosti, nemoči in tragičnosti ob iztekanju življenja in luciden umetniški pogled na srčni utrip današnje Evrope. Roman, ki poziva k spraševanju o odnosu do osebne in kolektivne preteklosti in sodobnem vrednotenju obojega. V delu nima posebnega mesta samo pisanje, pač pa tudi gledališče (z novo tragikomedijo dell’arte) in – knjižnice, to zaklonišče, topel in suh prostor, odprt za vse (str. 196), v katerega se vstopa kot v neki drugi čas, kot v časovno zaklonišče (str. 192). Ideja o kliniki preteklosti se je avtorju porodila več kot desetletje preden je v javni knjižnici v New Yorku leta 2017 začel pisati obravnavani roman, zveza časovno zaklonišče se pojavi že v delu Fizika žalosti (2011). Prvotna ideja je iz zasnove o stavbi preteklosti zrasla v idejo o ulicah, mestih in državah preteklosti, s čimer je delo dobilo priokus distopije in družbene satire.
Avtor je za roman Časovno zaklonišče dobil nagrado bolgarska knjiga leta 2021 in italijansko nagrado strega za evropsko književnost v istem letu. Delo je bilo uvrščeno na seznam najboljših knjig v letu 2022 časopisa New Yorker. Letos (leta 2023) sta Gospodinov in prevajalka romana iz bolgarščine v angleščino Angela Rodel prejela bookerjevo nagrado. Delo Časovno zaklonišče je prvi bolgarski roman, ki je prejel to nagrado, laskava je tudi utemeljitev žirije, ki je zadnje Gospodinovo literarno delo označila za briljanten roman, poln ironije in melanholije.
Ko ljudje, s katerimi si delil skupno preteklost, odidejo, jo polovico vzamejo s seboj. Pravzaprav celotno, kajti polovice preteklosti ni. Kot da bi eno stran navpično prerezal na dva dela in stavke prebral le do sredine, drugi pa bi prebral drugo polovico. In nihče ne bi ničesar razumel. Tistega, ki drži drugi konec, ni več. Tistega, ki ti je bil tako blizu v dnevih, jutrih, pri kosilih, ob večerih in v nočeh, v mesecih in letih te preteklosti … Nikogar ni, ki bi to lahko potrdil, nikogar, s komer bi se lahko unisono igral. Zdi se mi, da sem ob odhodu žene izgubil polovico preteklosti, pravzaprav vso.
(str. 143)
Preteklost se lahko igra samo s štirimi rokami, najmanj s štirimi.
Preteklost je tekla kot reka, ki prestopa svoje brege in poplavlja vse naokoli, dere skozi ozke ulice, poplavlja pritličja, se vzpenja po stenah, razbija okna in vstopa v sobe, s seboj nosi veje, listje, utopljene mačke, plakate, klobuke uličnih glasbenikov, harmonike, fotografije, časopise, filmsko scenografijo, nogo mize, ponavljajoče se šale, tuje popoldneve, plošče, ki preskakujejo… Veliki cunami preteklosti.
Nekje v Andih še danes verjamejo, da je prihodnost za tabo. Nenadoma in nepredvidljivo ti pride za hrbet, preteklost pa ti je vedno pred očmi, se je že zgodila. Ko govorijo o preteklosti, ljudje iz plemena Aymara pokažejo z roko predse. Hodiš naprej, z obrazom obrnjen k preteklosti, in se oziraš nazaj k prihodnosti.
