Mejno stanje

Mejno stanje je sedma pesniška zbirka makedonsko-slovenske pesnice, pisateljice, prevajalke in urednice Lidije Dimkovske, četrta, ki jo lahko beremo v slovenskem prevodu Aleša Mustarja (v slovenščini imamo tudi tri njene romane). Avtorica je za knjigo prejela nagrado bratov Miladinov. Zbirka je razdeljena v tri sklope (Med jutri in včeraj, Razpadanje, Človek ali človeštvo?), katerih naslovi – tako kot naslov same zbirke – nakazujejo nekatere od glavnih tem. Lirski subjekt se ves čas giblje na robu oziroma meji, ki jo tudi prestopa, prehaja med časi in prostori, pogosto med nebom in zemljo oziroma življenjem in smrtjo. V prvem delu se vedno znova ozira v preteklost, saj nas to, od koder prihajamo, definira, še posebej če/ko odidemo stran, saj postane takrat smrt še bolj prisotna in se tudi sedanjost spremeni v preteklost: Življenje je vse, / kar se dogaja / med jutri in včeraj /…/ Tudi čisto navaden sedanjik / je zame zdaj samo preteklik (Preteklik). Prehajanje v drugem sklopu preide v razpad(anje). Čeprav so pesmi na prvi pogled nekakšna navodila, plast za plastjo razkrivajo propad vrednot, človeka in sveta. Smrt ni več le osebna izkušnja, temveč je vseprisotna: Desetletja pozneje je smrt DNK življenja, / življenje pa nikoli več ne bo DNK smrti (Zgodovino, ki razpada). Človek in človečnost sta glavni temi tretjega sklopa – vera v dobro človeka se izkaže za utvaro, predvsem v ‘mejnih stanjih’ pa dobro vendarle preseže odtujenost in premaga zlo: takrat ne rabiš imen, / da bi odprla pot do intime. Lirski subjekt kar naprej pogleduje navzgor in preizprašuje (obstoj) Boga. Čeprav pesmi govorijo o ‘svetu, ki umira pred našimi očmi’ (Epitaf), pesnica vanje (občasno) spretno vpleta (črni) humor in ironijo, tako kot na primer v pesmi Prevozno sredstvo: moje prevozno sredstvo / od zemlje do nebes, / mojega Boga Premiuma / je odnesel vrag. Pesmi v zbirki Mejno stanje so zelo narativne, pripovedujejo zgodbe, ob tem pa razpirajo temeljna bivanjska (tudi etična) vprašanja. Nastale so v zelo posebnem, mračnem času – napisane so bile v času epidemije –, ki je morda še bolj razkril rane (in bolečino) sodobnega človeka, družbe in sveta. Lidija Dimkovska piše o dogajanju v in okrog vseh nas, a čeprav pri tem zelo pogosto kaže naše ‘temne’ plati, nikoli ne uči in žuga s prstom, prav tako ničesar ne objokuje, temveč (p)opisuje svet takšen, kot je. Osebno, intimno izkušnjo ‘prevaja’ v univerzalno in nas pri tem – z izvirnimi pesniškimi podobami in postopki – vedno znova preseneti in presune.