| Žanr | življenjepis / biografija |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Album |
| Ključne besede | Slovenske pisateljice, Spomini sodobnikov, Urednice |
Slovenska urednica, pisateljica in prevajalka Kristina Brenkova (1911-2009) se je v založbi Mladinska knjiga zaposlila leta 1949, kjer je delala do upokojitve. Prevzela je urednikovanje otroške literature, vse od začetka je bil njen cilj ponuditi otrokom nadpovprečne slikanice, ki so jih ustvarjali naši najboljši ilustratorji in pisatelji, znala je izbrati tudi najkvalitetnejša dela iz svetovne zakladnice. Polna drznih idej in sodobnih pogledov (doktorirala je iz psihologije) je navdihovala umetnike ter z njimi vzpostavljala omikane, prisrčne vezi, kar v Sloveniji po drugi svetovni vojni ni bilo ravno v navadi. Pričujoča monografija, ki je izšla ob 110. obletnici Kristininega rojstva, s prispevki mnogih eminentnih imen slovenske literature in ilustracije, s katerimi je Brenkova sodelovala, zaobjame ne le odličnost in pomembnost njenega dela, njene značajske lastnosti, pač pa tudi ambivalentnost tistega časa, v katerem ni bilo lahko balansirati. Knjiga vsebuje fotografije iz življenja urednice, slikanic, ki so se duš malih bralcev pionirčkov tako dotaknile, korespondenco, ki jo je Kristina vodila z ustvarjalci, ki so jo cenili. Kristina Brenkova je za svoje delo prejela številne nagrade in priznanja. Knjigo sta zasnovala in uredila Alenka Veler in Andrej Ilc, leposlovje pa izbrala Irena Matko Lukan: v Mladinski knjigi nadaljujejo tradicijo presežnega v izdajah knjig za otroke in mladino.
Objavljeno: 12.01.2022 14:11:19
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:48:13
Človeško toplino je prenašala na vse okoli sebe. V vsem svojem vedenju je bila silno skromna, čeprav je večkrat poudarjala, da ni – to se je nanašalo na njeno trdno željo, da bi vrednote ostale vrednote. (str. 111)
Album, ki sta ga z mrežo sodelavcev pripravila urednika Andrej Ilc in Alenka Veler prinaša vpogled v delovanje urednice, prevajalke, ustvarjalke in raziskovalke mladinske književnosti Kristine Brenkove. Brenkova je bila soustanoviteljica založbe Mladinska knjiga, ki je v povojni slovenski prostor prinesla kakovostne knjige za mlade bralce. To poslanstvo je Mladinska knjiga, danes največja slovenska založba »splošnega profila«, nedvomno tudi po zaslugi prve urednice otroškega leposlovja Kristine Brenkove, ki je zgradila temelje in postavila kriterije, ohranila v svojem celovitem programu vse do danes.
Kot lahko beremo v prispevku »Kako lepo delo imate!« Andreja Ilca, mdr. vodje uredništva za leposlovje pri Mladinski knjigi založbi, je bila Mladinska knjiga ustanovljena takoj po koncu druge svetovne vojne, 29. 6. 1945. Kristina Brenkova, čeprav soustanoviteljica, se je v založbi Mladinska knjiga zaposlila šele leta 1949, a svoj »celoviti uredniški projekt«, kot Ilc navaja Marjano Kobe, je pričela že s prvo knjigo, ki je pod njeno uredniško taktirko izšla pri na novo ustanovljeni založbi - Ciciban čita, ilustriran izbor poezije in proze sočasnih ustvarjalcev in del iz ljudske zakladnice, ki je v času, ko je primanjkovalo papirja in barv, izšel v 50.000 izvodih. In vse ostalo je zgodovina! Pa je res?
Album z uvodnimi premisleki, s spomini Kristininih sodobnikov, s pismi, strokovnim in lastnim premislekom ustvarjalnega opusa ter nenazadnje z izborom avtorskih del Kristine Brenkove pred bralcem izrisuje Kristino Brenkovo, njen pristop k delu, njeno okolje, njena stremljenja in dosežke. Spoznamo Kristino Brenkovo, katere pogledi na mladinsko književnost naj bi bili po mnenju glavnega urednika Ivana Potrča »vse prej kot revolucionarno progresivni«, saj »[p]ri njenem presojanju mladinske literature prevladuje lažna humanistična miselnost, da bo na priliko dobrota, plemenitost, in kar je še takih reči, rešilo svet.« Spoznamo Kristino Brenkovo, »dobro vilo«, kot jo poimenuje Svetlana Makarovič, ki je za izdajo Kosovirjev obšla glavnega urednika, saj je v njih prepoznala dobro literaturo, duhovito, drugačno, novo... »Nikoli ne bi izpod mojega pisalnega stroja prišle nove pravljice, če ne bi prav ona s svojim tihim, svilenim glasom in prisrčno besedo ukrotila mojega renčanja. V moji mladostni premraženosti je zavel mehak južni veter,« zapiše Svetlana Makarovič. Spoznamo Kristino Brenkovo, gospo in tovarišico, zazrto v dom in svet, Kristino Brenkovo, ki je znala tiho poslušati in odločno dvigniti glas, intelektualko, svetovljanko, prijateljico in, kot v enem od pisem zapiše ilustratorka in Kristinina tesna prijateljica Lidija Osterc, nepreklicno najbolj fejst punco svetà.
A del Kristine Brenkove, kot ugotavljajo nekateri njeni sodobniki v spominih, predvsem pa Peter Svetina v svojem uvodnem zapisu, nam ostaja neznan. Za javno podobo Kristine Brenkove se je skrivala druga Kristina, ki so jo nekateri sodobniki med pogovorom zgolj zaslutili. »Bila je to vsem nedostopna intima njene biti,« zapiše Martina Šircelj. »Ostajajo tri pike, zamolk na koncu spomina na Kristino Brenkovo,« to njeno misel nadaljuje Peter Svetina, »[s]amo slutnja ostane, ki se razprostre, ko zaprete to knjigo.«
Album o Kristini Brenkovi pa ni le album o preteklih časih in izjemni posameznici, ki jih je soustvarjala. Še kako je tudi album o naši sodobnosti. Kristina Brenkova je mladim bralcem v našem prostoru na široko odprla vrata v svet kakovostne literature, preko nje pa vrata v sočasne in vzporedne svetove izven meja njihove dežele. In ko taka vrata enkrat odpreš in jih dovolj dolgo držiš na stežaj odprta, jih ni več tako lahko zapreti.
Brez Kristine Brenkove gotovo ne bi imeli Deklice Delfine in lisice Zvitorepke, njene avtorske fantastične pripovedi, ki v slogu sodobnih del s področja fantastike povezuje in prepleta dve realnosti, kjer domače postaja drugačno in presenetljivo, tuje pa domačno. Pa bi imeli Kosovirja na leteči žlici in Piko Nogavičko; knjige, katerim je Brenkova odprla poti do mladih bralcev, ki jih znova in znova, vse do danes jemljejo v roke? Bi imeli knjige kot so Vsi mi otroci iz Hrupnega (Astrid Lindgren, Mladinska knjiga založba, 2018), O kralju, ki ni maral pospravljati (Nina Mav Hrovat, Mladinska knjiga založba, 2008) ali pa Timbuktu, Timbuktu (Peter Svetina, Miš založba, 2019); knjige, ki so izšle dolgo po časih njenega urednikovanja, morda celo v času, ko Kristine ni več, nekatere v "njenih" zbirkah, spet druge morda v novih zbirkah ali pri drugih založbah, pri čemer pa vse nosijo vsaj delček odmeva njenega dela?
V naš prostor je prinesla zgodbe in slike, svet in humanistično miselnost z dobroto, plemenitostjo, in kar je še takih reči. Hkrati pa je slovenske knjige in ustvarjalce kot izjemna ambasadorka domače ustvarjalnosti ponesla v svet. Odpirala je vrata in tlakovala poti, skozi katera in po katerih se trudimo stopati še danes. In o vsem tem nam nevsiljivo pripoveduje njen album.
Hkrati pa nam album Draga Kristina vseskozi ponuja ogledalo. Kako zelo in hkrati kako malo se je v teh desetletjih spremenil svet. Uredniki, avtorji, prevajalci, založniki, bralci ... se ob prebiranju pisem in spominov lahko marsikdaj namuznemo ob situacijah, ki prihajajo iz drugih časov, a so nam še kako poznane. Album Draga Kristina je tako tudi brezčasen album o uredniškem in avtorskem delu, o ljubezni do knjig in branja, o čarih mladinske književnosti, o ljubezni do dela, o medosebnih odnosih, o sanjskih morah in dobrih vilah, ki poskrbijo za južni veter, pa čeprav kdaj tudi same obupujejo nad mlini, ki meljejo brez občutka za lepo, za dobro, za prav.
S pretanjenim izborom raznolikih besedil, s premišljenim in estetskim oblikovanjem ter s sodelovanjem raznolikih posameznikov, ki jih je povezal duh Kristine Brenkove, smo dobili monografijo, ki bralca nagovarja z različnih perspektiv: s svojo dokumentarnostjo in literarnostjo, z zgodbo o zgodovini in zgodbo o sedanjosti, z zgodbo o posamezniku ter zgodbo o prostoru in času. Pred nami je knjiga, ki bo zmogla nagovoriti tiste, ki knjige soustvarjamo in spremljamo na njihovi poti, in tiste, ki knjige srečujejo (le) kot bralci. Pred nami je čudovita monografija, po kateri bomo segali še dolgo časa.