Madona v krznenem plašču

Roman Madona v krznenem plašču turškega pisatelja Sabahattina Alija je izšel leta 1943 in velja za eno najpomembnejših in najbolj branih del turške književnosti. V romanu najprej spoznamo prvoosebnega pripovedovalca, ki se po izgubi službe zaposli v prijateljevem podjetju. Tam si pisarno deli z Raifom, tihim in zadržanim prevajalcem iz nemščine. Njegova skrivnostnost v njem vzbudi radovednost in med njima se postopoma razvije nenavadno, a iskreno prijateljstvo, ki pripovedovalcu omogoči vpogled v Raifovo preteklost. V nadaljevanju roman prevzame obliko Raifove izpovedi. Bralec skozi njegove zapise spozna življenjsko zgodbo, zaznamovano z ljubeznijo, izgubo in razočaranjem. Raif je kot mladenič odpotoval v Nemčijo, kjer naj bi se izučil izdelovanja mila. Med bivanjem v Berlinu ga je v umetniški galeriji popolnoma prevzela slika z naslovom Madona v krznenem plašču, avtoportret mlade umetnice Marie Puder. Slika in dogajanje, povezano z njo, sta zaznamovala njegovo življenje.

Madona v krznenem plašču je na prvi pogled ljubezenski roman, vendar presega okvir klasične ljubezenske zgodbe. Avtor v njem izjemno poglobljeno in prepričljivo prikaže notranji svet glavnega protagonista – njegovo osamljenost, hrepenenje po bližini in občutek nerazumljenosti. Raifovo zunanje življenje deluje pusto in enolično, vendar se za njegovo navidezno pasivnostjo skriva bogat svet misli, čustev in spominov. Prav nasprotje med njegovim notranjim in zunanjim življenjem predstavlja eno najmočnejših plati romana. Poleg ljubezenske zgodbe delo odpira tudi vprašanja družbenih pričakovanj, položaja posameznika v družbi ter težav pri izražanju lastnih čustev. Sabahattin Ali s preprostim slogom, za katerega bi lahko rekli, da je podoben glavnemu protagonistu – tih, zadržan, a obenem zelo globok in bogat – ustvari ganljivo zgodbo, ki bralca spodbuja k razmisleku o življenju, medčloveških odnosih in pomenu čustvene povezanosti. K odlični bralski izkušnji pomembno prispeva tudi izvrsten prevod Špele Grošelj.