| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | egiptovska literatura |
| Kraj in leto izida | Novo mesto, 2011 |
| Založba | Goga |
| Zbirka |
Goga |
| Prevod |
Mohsen Alhady Margit Podvornik-Alhady |
| Ključne besede | 20.stoletje, Bog, Denar, Egipt, Oblast, Odgovornost, Preživetje, Samostojnost, Sanje, Upor, Vera, Zakonska zveza |
Kljubovanje, uklonitev ali upor različnim oblikam oblasti, hrepenenje po ženski, iskanje Boga, pohajkovanje po egiptovskih soseskah, hrepenenje po težko dosegljivih stanovanjih in samostojnosti, goreči osebni upori in revolucionarno tlenje; vse to so teme in motivi, ki sobivajo in se prepletajo v prozi egipčanskega nobelovca Nagiba Mahfuza. Zgodbe, ki sta jih za zbirko Pravi čudež prevedla in izbrala Mohsen Alhady in Margit P. Alhady, prečijo celotno obdobje Mahfuzovega literarnega ustvarjanja, od prvega objavljenega dela leta 1938 in prav do zadnjega, ki ga je napisal med okrevanjem, po tem ko je leta 1994 preživel napad verskega fanatika. Njegova proza je jasna, a hkrati nekoliko sanjska, komunikativna, pa tudi malo čudaška, in dinamična, kar velikokrat dosega z dialogi. Zgodbe bralca zlahka povabijo v središča dogajanja in obdržijo njegovo zanimanje s slikovitostjo dogajanja in prizorov, vendar pa bo lahko, če bo želel, razločil tudi avtorjevo unikatno simboliko ter etične, družbene in verske dileme. Posebno ganljivi so tudi kratki, grenko-sladki avtobiografski in tesnobni sanjski utrinki. Mahfuzovi junaki se spopadajo s problemi, ki izražajo družbeno-politično situacijo v Egiptu v različnih obdobjih 20. stoletja, vendar pa zgodbe tudi brez poznavanja vseh okoliščin, kot vsaka dobra literatura, delujejo domače in brezčasno.
Izvrstnost zbirke pojasnjuje tudi načelo izbora, saj gre, kot v spremni besedi razloži prevajalka, večinoma za naslovne, torej osrednje zgodbe iz avtorjevih zbirk kratke proze. V slovenščini je poleg pričujoče izšla tudi zbirka zgodb Ogledala (Center za slovensko književnost, 2006) ter delo, po katerem je avtor poznan največ bralcem: Kairska trilogija z romani Pot med palačama (Založba /*cf., 2005, 2020), Palača poželenja (Založba /*cf., 2006) in Cukrarska ulica (Založba /*cf., 2007).
Objavljeno: 15.06.2026 15:36:20
Zadnja sprememba: 15.06.2026 15:36:20
Lepi časi
Vsi smo odraščali na isti ulici in bili smo stari od osem do deset let. Toda on se je med nami odlikoval s telesno močjo, ki je presegala njegovo starost. Redno je vadil dvigovanje uteži. Bil je grob, okruten in hudoben, vedno pripravljen na prepir že zaradi neznatnih vzrokov. Noben dan ni minil mirno, brez boja, in nihče med nami ni bil varen pred njegovimi udarci. Skratka postal je privid trpljenja in težav vseh naših življenj. Nikar ne sprašujte, kako veliko je bilo veselje, ko smo izvedeli, da se je njegova družina odločila zapustiti to našo četrt. Začutili smo, kot bi zaživeli novo življenje v miru in prijateljstvu. Nismo pa popolnoma prezrli vesti, ki so tu pa tam prikapljale o njem. Postal je poklicni športnik, zmagoval je in bil večkratni prvak, vse dokler ni moral opustiti tega športa zaradi bolezni srca, in takrat smo zaradi naše starosti in oddaljenosti skoraj pozabili nanj.
Sedel sem v kavarni Al-Husejn, ko me je iznenada presenetil. Prihajal je vidno oslabel, z bremenom visoke starosti. Prepoznal me je, se mi nasmehnil in prisedel, ne da bi ga povabil. Videti je bil vznemirjen in je prešteval dolga leta, ki so nas ločila. Spraševal me je o vseh prijateljih, ki se jih je spomnil, nato pa globoko zavzdihnil in z milim sočutjem vprašal: “Se še spominjaš tistih naših lepih časov?”
(str. 227-228)
