Se spominjaš Afrike

Žanravtobiografski roman, potopisni roman, potopis, spomini
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2003
Založba
Ključne besede Spomini sodobnikov, Etiopija, gana, rudniki zlata, Slovenci v Afriki, Spomini, Afrika, Način življenja
Število strani

262

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

8-9 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Lahkotna
Zahtevna

Slovenci v Afriki

Zdenka Žebre se je rodila leta 1920 v ljubljanski meščanski družini. Že zgodaj se je naučila brati in pri petih letih že napisala prve pesmice. Želela je študirati arheologijo, nato pa vpisala študij prava. Leta 1963 je prvič odpotovala v Afriko. Njen mož je namreč dobil delo v rudnikih (bakra, barita, zlata itd.) v Eritreji in Etiopiji. Skupaj sta tudi potovala po deželi, za kar pa sta potrebovala dovoljenje oblasti. Svetovali so jima spremstvo oboroženih stražarjev. Obiskala sta Aksum, Lalibelo, Gondar, Asmaro, Dekamhare in druga mesta, puščavo Danakil v regiji Afar, čudovit megadski pragozd… V tedaj neugledni prestolnici Adis Abebi jo je do kosti pretresel pogled na revne koče in številne berače, med njimi je bilo veliko otrok in pohabljencev. Po slavni dolini Rift (zemeljska razpoka, ki so jo videli celo astronavti z Lune) sta potovala tudi v Sidamo, eno najbolj zaostalih provinc. Srečala se je s pljuvajočo kobro, gepardom, leopardi, gazelami, levi, hijenami, ježevcem, kamelami in dromedarji, pavijani in opicami gvereze, šakali, mravljami, ki so v trumah prečkale potoček, pa tudi s tigrajsko princeso in cesarjem Haile Selassijem I. (v Etiopiji je takrat še vladala fevdalna ureditev) ter množico revežev, ki so ga prosili za vsakovrstno pomoč. Z možem sta bila gosta v razkošnem hotelu, ki ga je vodila prezirljiva indijska direktorica, pa v rezidenci tigrajskih plemičev in vladarjev, ki so ju sprejeli z vsemi častmi. V srečevanjih in pogovorih z ljudmi je spoznavala, kako živijo in razmišljajo. Prevzeli sta jo njihova vljudnost, uglajenost in dostojanstvo. Manj prijetna lastnost se ji je zdel njihov kompleks večvrednosti. Celo najbolj preprosti Etiopijci dobro poznajo svojo zgodovino in so nanjo nadvse ponosni. Težko ji je bilo sprejeti njihov podložniški, ponižujoč način izražanja spoštljivosti do plemstva (na kolenih in z obrazom na tleh), družbeno razslojenost, preziranje vsakega, tudi najmanjšega fizičnega dela kot nekaj nečastnega, manjvrednega, poniževalnega. Opisuje tudi srečanje z ljudmi iz plemena Gudži iz oromske regije in s šifto, oboroženimi gverilskimi partizani in kako jima je beseda Jugoslavija kot čudežni ključ odpirala vrata in ju reševala pred nevarnostmi. Po letih, preživetih v Eritreji in Etiopiji sta z možem odšla v Gano. Tu sta bila podnebje in pokrajina drugačna, drugačni pa so bili tudi ljudje, njihovo življenje in navade. Gana je imela drugačno zgodovino in tradicije kot Etiopija ali Eritreja. Knjigo je avtorica razdelila na dva dela (Trinajst mesecev sonca in Črna zvezda danica) in napisala v drugi osebi ednine. Tako to kot tudi druge knjige (Jernejček v daljni deželi, Petra in gazela Frčela, V čudežni svet in nazaj) je napisala po vrnitvi iz Afrike v domovino. Odlikujejo jo pretanjeni psihološki opisi ljudi, raznolike pokrajine in lepote narave ter izjemna občutljivost za medosebne odnose in družbene razmere. Znan je tudi njen afriški roman Okomfu Anoči, za katerega je dobila navdih v Gani.

“Iznenada je čista svetlina, ki jo je sonce do zdaj zvrhoma točilo na zemljo, postala nekam medla in se nato pričela spreminjati v mrakoto. Ta je hitro prekrila ves svod. Potem je potegnil močan, svež veter, se poigral s tvojimi lasmi in te čisto skuštral.
“Fantaj, bo neurje, a ne?”
Ozrla se je v nebesno prostranstvo in vsega oblezla s pogledom.
“Ne, ne, vojzero, to niso napihnjeni oblaki, ne grejo nikoli čez rob. Sapa jih bo raztepla, v pol ure bo popolna jasnina.”
“Fantaj, zdaj pa pojdi in poišči petelina. Odkriti bo treba, skozi katero luknjo uhaja, in jo zamašiti!”
“Da, vojzero, že grem!”
Pospravila si knjigo in ležalnik s terase. Ko si si obuvala škornje, da boš pripravljena za sprehod, saj mož pride zdaj zdaj iz pisarne, se je urna Fantaj že vračala. Videla si, kako je njena temna silhueta s ptičem pod pazduho odbrzela mimo zagrnjenega okna, in slišala njen globoki, raskavi monolog:
“Ti si mi pa res pravi Etiopijec … Samo za cipami bi letal … Vse imaš … dovolj jesti … imaš hišo, pokrito z valovito pločevino (višek standarda), štiri žene … pa ti niso dovolj … kar naprej siliš na tuje, za drugimi …”
(str. 78-79)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Se spominjaš Afrike.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 36
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0