Pokončna : življenje na prelomu zgodovine

Pozabila sem, da gledam fotografijo svojih starih staršev na profilu neznanca, vse dokler se pod objavo niso začeli nabirati komentarji enako hitro kot všečki, delitve in srčki.

Je Leman Ypi na sliki v sorodu z Leo Ypi, profesorico filozofije? Ta gospa je bila prava dama, potomka ene najplemenitejših albanskih družin. Izžarevala je neverjetno dostojanstvo, in banda komunistična ji je to vzela. 

Ne, ne, začnem tipkati, moja babica je vedno trdila, da je to nekaj, česar ji niso nikoli mogli vzeti, tudi če je vse drugo pošlo … A takrat mi že odvrne pozornost naslednji komentar:

Zgodovina ne bo Albancev nikoli izučila – Lea Ypi po svetu predava, da je s kapitalizmom vse narobe, ker vse spremeni v blago. To najbrž vključuje tudi njeno lastno kritiko, za katero je bogato plačana. Medtem pa je gladko pozabila na lastnega dedka, ki je desetletje trohnel v komunističnem arestu. 

Za trenutek me zapeče vest, potem pa zagledam komentar nekega Samija, ki trdi, da sva sorodnika in da si z mano dopisuje:

Ypijevo prepričujem, da so njeni pogledi moralno zgrešeni. V sorodu sva po njeni babici Leman in njenih starih starših. Ibrahim paša, rumelijski beglerbeg, in njegova žena Mehdina hanim sta živela med Konstantinoplom in Solunom. 

Temu razkritju sledi komentar drugega uporabnika:

S fotografije je razvidno, da gre za razsvetljeno posvetno evropsko elito. V Koranu nam sam Bog da vedeti, da je eden od razlogov za kaznovanje nekdanjih ljudstev moralna izprijenost njihovih elit . In takšna je bila pred drugo svetovno vojno tudi naša. To kaznovanje traja še danes, saj je tudi naša elita moralno bankrotirana.

Sledi še nekaj pripomb, opremljenih z moderiranim opozorilom o vsebini: Ta objava lahko vsebuje občutljivo temo. Ste prepričani, da jo želite videti? Zajamem sapo in kliknem.

Osramotila nisi samo svoje stare mame, ampak vse žrtve komunizma, prasica komunajzarska. 

Sledi še ena opazka.

Tudi njena stara mama je bila prasica. 

In tretja.

Mogoče ne prasica, zato pa komunistična špijonka. Pred tem pa fašistična kolaborantka. 

Ne morem več brati, zaprem spletno stran. Toda v naslednjih dneh mi objava ne da miru in jo še večkrat preberem. Briga me za žalitve – od nekdaj si govorim, da sporna mnenja postanejo še bolj sporna, če se tisti, ki jih zagovarjajo, počutijo cenzurirane. A ko gre za mojo babico, je drugače. Če bi ona lahko brala to pisanje, bi jo zelo prizadelo, ne glede na morebitne razlage: če imajo uporabniki prav in ji res delam sramoto, potem zato, ker imajo prav. In če se motijo, potem bi jo prizadelo to in bi jih hotela postaviti na laž. Želela sem jo odrešiti bremena obtožb, ki jih ni mogla ovreči, misli, ki jih ni mogla oblikovati, idej, ki jih ni mogla izreči.

(str. 32-34)