V deželi poslednjih stvari

Paul Auster je bil eden izmed najbolj prodornih ameriških pisateljev s konca 20. in začetka 21. stoletja. Za evropskega bralca nadvse berljiv, saj črpa prav iz filozofije in duhovnega sveta stare celine. V slovenščino je prevedena večina njegovega opusa, čeprav, po izposoji sodeč, ne sodi med tiste z največ bralskega zanimanja. A je zaradi preprostega sloga, kratkih stavkov in hitro berljive zgodbe branje težko odložiti.

V deželi poslednjih stvari, roman iz leta 1987, je zasnovan kot pismo Anne Blum svojemu neimenovanemu prijatelju. Anna se čez lužo odpravi iskat svojega brata novinarja, ki je v Ameriko odšel, da bi kot novinar poročal o tamkajšnjem dogajanju. O njem pa ni več ne duha ne sluha. Mesto, v katerem se na svoji odpravi znajde Anna, je najverjetneje New York, čeprav neposredno nikoli ni imenovano. Kar doživi naslovna junakinja, je nekaj, česar si najbrž niti v sanjah ni predstavljala. Mimogrede, med vrsticami se bralec lahko seznani z njeno preteklostjo, ki je bila varna in razkošna, dekle namreč prihaja  iz bogate družine. Na sledi svojemu bratu pa se znajde v svetu, ki ga ne pozna. Lakota je tako huda, da tudi bralca dobesedno iztiri in morda bodo opisi revščine in popolnega telesnega ter moralnega izničenja koga celo odvrnili od branja. Mrtvih ljudi, shiranih do kosti, se ne sme pokopavati, mrtvi morajo služiti drugim namenom. Toda Anna ohranja voljo, prilagodi se razmeram, skuša ostati čim manj opazna in se pretolči naprej. Ne le sama, ampak tudi z ljudmi, ki ji po naključju prekrižajo pot. Ji bo uspelo?

Prenatrpanost velemest je posledica revščine na podeželju, ki ljudi manično vleče v obljubljeni raj, ta pa se izkaže še za hujšo nesrečo, iz katere ni nobenega izhoda več. Nobena vlada ne stori nič, da bi se kaj izboljšalo, iz nemogočih razmer skuša le zase ustvariti najboljše in se izvleči brez posledic. Kot da se res ne bi dalo narediti ničesar. Anna Blum pa ni takšnega mnenja. Dokler je le mogoče najti vsaj trohico rešitve, upanje ne ugasne. Paul Auster ponuja rešitev, ki je na videz sicer nemogoča, a edina pravilna.