| Žanr | avtobiografski roman, biografski roman |
| Narodnost | kolumbijska literatura |
| Kraj in leto izida | Tržič, 2007 |
| Založba | Učila International |
| Prevod |
Alenka Bole Vrabec |
| Ključne besede | Pisatelji, Pisateljstvo |
Nobelov nagrajenec, kolumbijski pisatelj Gabriel Garcia Marquez, svetovno poznan po svojih delih Sto let samote in Ljubezen v času kolere, predstavnik t. i. magičnega realizma, nas v svojem prepoznavnem slogu v delu Živim, da pripovedujem, popelje skozi svoje življenje. To romansirano avtobiografsko delo naj bi bilo prvo v vrsti treh (a žal pisatelj trilogije nikoli ni končal) in opisuje njegovo življenje v letih 1927 do 1950, in se konča z njegovo zaroko.
Pisatelju sledimo vse od njegovega otroštva, zaznamovanega s pomanjkanjem, vse do časa, ko je postal uveljavljeni pisatelj. Gotovo so najbolj sočni prizori tisti iz njegovega boemskega življenja, zelo natančno pa očrta tudi naporno in počasno se razvijajočo se kariero novinarja in pisatelja: “Že sam pogled na vsako stvar posebej mi je vzbudil neubranljivo hrepenenje, da moram pisati, če nočem umirati.” (s. 107)
Izredno zanimiv vpogled v življenje ene od ikon svetovne literature, iz katerega je nemalokrat tudi črpal snov za svoja literarna dela.
Objavljeno: 26.03.2020 13:41:17
Zadnja sprememba: 10.11.2025 12:45:13
Naj bo kakor koli že, mislim, da je bila moja zaupljivost do služničadi izvor za skrivno sporazumevanje z ženskami, kajti vse svoje življenje sem se bolje in varneje počutil med njimi kot med moškimi. Nemara od tod tudi moje prepričanje, da so one tiste, ki ohranjajo svet, medtem ko ga moški z našo zgodovinsko brutalnostjo spravljamo v nered.
(str. 77/78)
in nato