Diana ali Samotna boginja lova

“Začela me je zasledovati misel na Diano kot na umetniško delo, ki ga je treba uničiti, da si ga lahko prisvojiš. Tako v seksu kot v umetnosti je prekinjeni užitek strup in zagotavlja neko dvojnost, plodno tekočino strasti in umetnosti. Se lahko osvobodim zanosa, če uničim predmet, ki ga izziva, Diano? Bi jo moral, z drugimi besedami, prehiteti? Bi moral že takoj zagotoviti možno nadaljevanje užitka v edinem možnem ozračju, v dvojnosti, v “lahko bi bilo, pa ni bilo”, ničesar nismo rešili, vse je ostalo v čudovitem kraljestvu možnosti, kjer se alternative neke zgodbe ali neke strasti množijo in se odpirajo v pahljačo, ki omejujejo, a vseeno bogatijo našo svobodo?” (str. 183)