Ljubezen in smeti

Osrednja oseba tega romana je neimenovani češki pisatelj, predavatelj na ameriški univerzi, ki se je v domovino vrnil zaradi domotožja in ljubezni do lastnega materinega jezika, češčine. V domači Pragi pa ga bralci ne srečamo na predstavitvi njegove nove knjige ali na fakulteti, pač pa na ulici, kjer opravlja poklic smetarja – zaradi politične oporečnosti je pristal na robu javnega življenja. Med čiščenjem praških ulic razmišlja o svoji pisateljski usodi, ljubezenskih razmerjih, lastni preteklosti in trenutni situaciji. Enako kot avtor je tudi protagonist romana preživel koncentracijsko taborišče, kjer je kot otrok izkusil nečloveško trpljenje, mučenje, izgubo bližnjih. Travme mu je uspelo obvladati s pomočjo pisanja, ki je takrat postalo osnovni smisel njegovega življenja. Temeljni motiv njegovega pisanja je kontrast med ujetostjo in svobodo, ki ga analizira na vseh področjih lastnega življenja: pisanju, ljubezenskih razmerjih, odnosu do domovine in tujine, v medosebnih razmerjih. Med opravljanjem banalne službe pisatelj iz romana sestavlja esej o Kafki, zato je pripoved popestrena s številnimi razmisleki o literaturi in pisanju, citiranjem drugih avtorjev (npr. Prevertove pesmi, ki odlično povzema roman: Zgodi se kdaj smetarju / ko maha / sem ter tja pobito / z oskubljenim omelom / med zaprašenimi ostanki / prelumpane razstave / da mu osuplemu korak zastane / pred kipi čarnimi / iz listja in cvetov / ki zdi se da kažejo / zdaj sanje / pa spet zločin in iskro praznovanje / pa smeh in znova željo / drevesa ptice / pa tudi luno ljubezen sonce ino smrt … str. 146)

Tema človekove svobodne volje in odločitev je najbolj poglobljeno obdelana na intimnem področju, v razdvojenosti literarnega subjekta med ženo in ljubico, na to pa redno pljuskajo takratne družbene razmere z omembo usod ljudi smetarske ekipe (med katerimi so tudi nerazumljeni izumitelj, teolog, ki ni nikoli opravljal svojega poklica, mlad jazz glasbenik …) in pisateljevi spomini na to, kako je rokopise svojih del skrivaj širil med somišljeniki in jih izdajal v tujini. Ob prevladujočem motivu svobodne volje in določenosti besedilo ponuja tudi vprašanje minljivosti, motiv smrti, slovesa in žalovanja, travmatičnega odraščanja in družinskih odnosov, čistosti in pokvarjenosti (osebne vesti, političnih režimov in sveta na splošno).

Delo, ki lahko ustreza tako zahtevnejšim bralcem kot tudi tistim, ki bodo ta roman brali predvsem kot zgodbo o nekem ljubezenskem trikotniku (kvadratu) ali se prepustili opisom takratnih praških ulic.

Ivan Klima je bil v času nastanka romana (besedilo se zaključi s podatkom 1983-1986) na Češkoslovaškem prepovedan avtor, pozneje pa je delo na Češkem doživelo več izdaj in bilo prevedeno v številne jezike. Klima je večkrat nagrajen pisatelj (nagrada Franz Kafka 2002, nagrada Karel Čapek 2010, nagrada Magnesia Litera 2010), nagrajen je bil tudi za svoje novinarsko delo (nagrada Ferdinanda Peroutke 2014).

V slovenščino so bili iz njegovega obsežnega opusa do zdaj prevedeni  in v slovenski vzajemni katalog vneseni trije njegovi romani Poletna ljubezen (1988, prevod Zdenka Škerlj-Jerman), Ljubezen in smeti (1990, prevod Jaroslav Skrušný) Čakanje na temo, čakanje na svetlobo (2013, prevod Nives Vidrih), zbirka kratke proze Ljubimčeve klopotače in druge ženske grozljivke (2009, prevod Katja Peče) in radijska igra Klara in dva gospoda (domnevno 1972, prevod Janez Gradišnik).