Nihče več ne piše pisem

Roman temelji na istoimenski kratki zgodbi, ki je izšla v avtorjevi zbirki kratke proze Plava ladja. V njej spoznamo glavnega junaka, prevajalca večinoma kriminalnih romanov, ki se počuti varnega v svoji vsakodnevni samotni rutini oziroma se v to vsaj prepričuje. Nekega dne pa ga vznemiri pismo, ki ga prejme na domači naslov in za katerega takoj ugotovi, da je osebna pošta. Dogajanje je postavljeno v najnovejšo sodobnost, v čas mobitelov in elektronske pošte, ko je pisanje klasičnih pisem že skoraj izumrla navada. Našega prevajalca pismo preseneti v bolj ali manj negativni smeri, cel dan in noč se mazohistično muči in ga ne odpre, na misel pa mu prihajajo različni možni pisci. V kratki zgodbi junak pisma ne prebere, ampak ga še zaprtega razreže na kosce, v romanu pa ga odpre, kar je izhodišče za nadaljnjo zgodbo. Ugotovi, da mu piše sošolec iz srednje šoli, v kateri sta se oba intenzivno družila z dekletom, v katerega sta bila oba tudi zaljubljena. Sedaj pa je ona mrtva in nekdanji prijatelj ga pozove, da skupaj poiščeta in obiščeta njen grob. Pred bralcem se razgrne njihova mladost in razlogi, zakaj se je njihovo prijateljstvo razdrlo, obenem pa lahko spremlja razvoj glavnega lika, ki se iz zasnove v kratki zgodbi močno razraste. Res je, dandanes nihče več ne piše klasičnih pisem, razen protagonistov v romanu, v katerem jih pišejo vsi, celo lik morilca v kriminalki, ki jo prevaja naš glavni junak.