Utrujenost materiala

Skušal je premakniti roko. Potem drugo. Zdelo se je, da sta v redu. Pogoltnil je kri. Odprl oči. Premaknil je noge. Stegno ga je strašansko bolelo. Postavil se je na vse štiri. Topa bolečina v rebrih. Iz enega zoba mu je teklo nekaj grenkega. Dva natrgana nohta. Ozrl se je. Na vrhu pobočja sta svetilki kot tipalki otipavali prostor. Moška sta se spuščala v grapo. Imel je prednost, zdaj se jima lahko izmuzne. Naredil je nekaj korakov. Stegno je utripalo, vendar je bilo samo udarjeno. Počasi je stekel. Teren se je spet dvigoval. Pretekel je kot noč črn iglast gozd, držal se je pri tleh, moral se je skloniti, veje nad njegovo glavo so se prekrivale, oblikovale nepredirno maso, tako gosto, da niti sneg ni padel skozi. Tema, samo votli koraki na plasteh starega igličevja. Bal se je, da se pot ne bi popolnoma zaprla, vrniti se ni mogel. Potem pa je bilo dreves nenadoma konec, kot bi nekdo prerezal gozd. Prebil se je čez polje nizkega grmičevja, trni so se mu zabadali v rokave, z vsakim gibom je z vej odmetaval kapice snega, trn se je zadrl, veja se je napela, sprostila, švignila v zrak in spustila srebrno prho. Popolnoma izčrpan je pritekel do neke kolibe.