Jutra v Dženinu

4,9
(10)
Žanrdružinski roman (tudi rodbinski), idejni / ideološki roman (sem spadajo verski, politični itn.), problemski roman, vojni roman, zgodovinski roman, družbeni roman, družbenokritični roman
Narodnostpalestinska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2023
Založba
Prevod Lili Potpara
Spremna beseda Ervin Hladnik Milharčič
Ključne besede Begunci, Judje, Identiteta, Vojni zločini, Odporniško gibanje, Ljubezen, Izrael, Družinski odnosi, Palestina, Taborišča, Vojni konflikti, Odpuščanje, Smrt, Vojne žrtve, odnosi med generacijami
Število strani

332

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

11-12 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

O ranah palestinskega ljudstva

Minilo je petinsedemdeset let od ustanovitve izraelske države in prav osupljivo je, da je izid romana Jutra v Dženinu sovpadel z izbruhom vojne v Gazi ter ga lahko v trenutni nadvse kruti politični aktualnosti dogajanja na Bližnjem vzhodu prebiramo tudi v slovenskem jeziku. Ameriško-palestinska pisateljica Susan Abulhawa ga je začela snovati že leta 2002 ob prebrani zgodbi o palestinskem dečku, vzgojenem v judovski družini (motiv, ki ga je v zgodbi romana smiselno uporabila), resno pa se je natančnejšega dokumentarnega raziskovanja tematike in pisanja tega dela lotila po vzpodbudnih besedah dr. Hanan Ashrawi, ki je, ko je prebrala avtoričine otroške spomine na Jeruzalem, njeno pisanje opredelila kot nadvse »ganljivo – osebno, palestinsko in človeško«. Sprva je bil roman izdan pri majhni založbi leta 2006 z naslovom Davidova brazgotina (The scar of David), a so bili novi založniki zaradi pritiskov judovske skupnosti v ZDA in Izraelu naslov primorani spremeniti. Osrednja pripovedovalka zgodbe je Palestinka Amal, rojena v begunskem taborišču Dženin po izgonu njene družine iz domače vasi, od koder so jih pregnali Judje ob zasedanju ozemlja z namenom ustanovitve lastne države tam, koder je sicer že od nekdaj živelo starodavno arabsko prebivalstvo, a so si pravico do zasedbe tega območja jemali ob politični podpori vladajočih Zahodnih voditeljev in s sklicevanjem na biblijsko prerokbo o njihovi vrnitvi na ozemlje zemljevida Stare zaveze. Da bi si vzeli to »pravico« nazaj, so se Palestincev preprosto znebili, jih izgnali, a ti izgona seveda niso bili pripravljeni sprejeti brez upanja na vrnitev. S tem se je začelo dolgoletno, nikoli razrešeno sovraštvo med narodoma, obema prepojenima z globokimi kolektivnimi in individualnimi travmami, ki jim tudi v prihodnosti še vedno ni videti prepotrebne razrešitve, k temu, da bi vse to razumeli, pa pripomore tudi branje tega romana. Vsi se sprašujemo, ali je sprava po vsem, kar se je že zgodilo in se, pretežnemu delu človeštva kot nedoumljivo, še vedno odvija, sploh kdaj možna? Avtorica jo ponudi, četudi zgolj na individualni ravni in v literarnem svetu, do tam pa bralca vodi skozi kruto, presunljivo in ganljivo pripoved o družinskih vezeh, rodbinskem izročilu, volji do preživetja ter osebni in materinski moči, predvsem pa o ljubezni kot predpogoju za obliko celjenja osebne identitete, ki je odpuščanje.

Z grozo sem se obrnila proti kovinskemu zvoku in na čelu začutila puškino cev, še preden sem zagledala mladi obraz vojaka pred seboj.

Trenutek nama je naredil prostor, odrinil prah in naju združil.

In zdaj sva tukaj. Vidim kontaktne leče, ki mu plavajo v očeh, in znojne kapljice, ki se mu nabirajo na čelu.

Počutim se nerazložljivo umirjeno. Smrt v svoji gotovosti zahteva dolžno spoštovanje in spokoj, preden me prime za roko.

A ne pritisne na sprožilec.

Močno pomežikne, Z obrvi navzdol mu polzi samotna kapljica znoja, Zdrsne po licu. Opazujem jo, kako drsi, in opazim njegovo gladko kožo, premlado, da bi se moral redno briti.

Moč nad življenjem v njegovih rokah je pretežko breme za tako mladega človeka. Tudi on se tega zaveda in se želi razbremeniti nevzdržne teže. Preveč je čeden, da ne bi neko dekle živčno pričakovalo njegove vrnitve. Raje bi bil tam z njim kot tukaj s svojo vestjo. S tem bremenom, z menoj.

Vem, da je ubijal že prej. Ve, da vem. A še nikoli ni zrl žrtvi v obraz. Moje oči, zmehčane od materinske ljubezni in spokojnost mrtve ženske, ga s svojo močjo vlečejo navzdol in zdi se mi, da bo zajokal. Ne zdaj. Pozneje. Ko se bo znašel iz oči v oči s svojimi sanjami in svojo prihodnostjo.

Žalostna sem zanj. Žalostna za fanta, naseljenega v morilcu. Žalostna za mladost, ki so jo njeni voditelji izdali za simbole in zastave in vojno in moč. Za hip pomislim, da bi lahko bil moj nečak, toda ne. Uri ne bi imel pomislekov, ko bi bilo treba ubijati za Izrael. Ta vojak ni moj nečak.

Čudno, čudno, fant je čeden in jaz sem ljubeča.

(str. 293-294)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Jutra v Dženinu.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(1)

Napiši komentar

Ogledi: 868
Komentarji: 0
Število ocen: 10
Želi prebrati: 20
Trenutno bere: 1
Je prebralo: 15

Morda vam bo všeč tudi