skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Zvezde bodo ugasnile, če povem jim svojo zgodbo

Žanrmladinski roman
Narodnostslovenska literatura
Kraj in leto izidaRadovljica, 2020
Založba
Ključne besede Begunci, Družina, Državljanska vojna, Potovanja, V mladinskem leposlovju
Število strani

127

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

4-5 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Mladinski roman Bogdana Novaka govori o trpljenju begunskih družin. Skozi prvoosebno pripoved mladega Haruna spremljamo beg družine Hallaj iz Sirije (Alepa) preko različnih držav do Ingolstadta v Nemčiji. Pot do Nemčije jih vodi tudi preko Slovenije. Harun ima sicer še mlajšega bratca, s katerim se igrata na ulicah Alepa, dokler v državi ne izbruhne državljanska vojna. Pred vojno z družino zbežijo novemu, boljšemu življenju naproti. Pot je naporna in težka, na njej umre tudi Harunov bratec. Na eni strani gre za izjemno krutost, ki jo begunci doživljajo na poti, na drugi strani pa so jim nekateri ljudje vseeno pripravljeni pomagati. Cena, ki so jo plačali za boljše življenje brez vojne, je bila zelo velika. Izgube otroka oziroma brata nikoli ne preživiš. Vseeno pa jih v Nemčiji čaka boljše in lepše življenje od vojne in streljanja na vsakem koraku. Tudi v Siriji je umrlo veliko otrok, od ulice, v kateri so včasih stanovali, ni ostalo nič. Na poti in tudi sicer v življenju jim je pomagalo, da so se med seboj razumeli, da niso obupali ter da so verjeli, da obstaja tudi lepše in boljše življenje. Ko prebiramo knjigo, kar ne moremo verjeti, kaj vse so ljudje v življenju zmožni prestati in kako kruti smo lahko ljudje drug do drugega. Opomin, kaj vse se okoli nas dogaja, pa se ne bi smelo. In ja, kot pravi neka pesem: “… zvezde bodo ugasnile, če povem jim svojo zgodbo; vse bodo zbledele, zvezde bodo se utrnile, morje se bo izsušilo in mladi bodo osiveli.” Včasih je življenje res tako grozno, da lahko svoje občutke opišemo samo s svojimi ali tujimi verzi, ki omogočajo izražanje s pomočjo prenesenih pomenov.

“Po svoje mi je bilo krakanje vran domače. Ko smo živeli še v Halabu, smo redko videli kakšno vrano, ki je brskala po smeteh. Še največ jih je bilo na smetišču blizu mesta. Z začetkom vojne pa so se vrane naselile tudi v mestu. Priletele so od blizu in daleč. Med ruševinami so se hranile z ostanki človeških in živalskih trupel. Ker so bili s topovskimi granatami in izstrelki iz minometalcev ter bazuk ponekod porušeni celi deli predmestij, ki smo jih imenovali mrtva mesta, so ruševine zasedle vrane in tam tudi gnezdile. Očitno so imele na voljo dovolj hrane, kajti njihove jate so bile vedno večje. Zvečer so se vzdignile v zrak ter krožile nad mestom. Včasih so kot velik oblak zakrile večerno sonce. Ljudje so govorili, da so vrane postale spremljevalke smrti in njihov pastir je bil angel smrti Izrail.” (str. 75-76)

Citati

(1)

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 128
Komentarji: 0
Število ocen: 4
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 6

Morda vam bo všeč tudi