Strah za metulje v nevihti : roman o ljubezni

Najnovejši roman Ferija Lainščka izstopa od večine njegovih del tako geografsko kot časovno, ni vezan na njegovo prekmursko okolje, čas pa tudi ni prva polovica 20. stoletja, kot v njegovih najodmevnejših delih. Dogajanje je postavljeno na začetek sedemdesetih let 20. stoletja, glavna tema, ki jo nadvladuje ena najbolj pristno prikazanih ljubezenskih zgodb v slovenski literaturi, pa je bivanje vojaka v naročju JLA. Tematiko smo v slovenski in drugih južnoslovanskih književnostih že srečali, spomnimo se samo romana Franja Frančiča Domovina, bleda mati ali pa huronsko tragikomičnega dela Nič nas ne sme presenetiti hrvaškega pisatelja Anteja Tomića, po katerem je bil posnet film Karavla. Mnoge komične podtone ima vsaj v prvi polovici romana tudi Lainščkov roman. Glavni junak je slovenski študent Marko, ki se znajde kot stereotipno nesposobni vojak s preveliko mero inteligence v vojašnici v Zemunu, delu širšega območja Beograda. Seveda že po nekaj dnevih pritegne negativno pozornost nadrejenih in sledijo torture poniževanja in pranja možganov, tako podobne vsem vojskam tega sveta in tako znane ušesom vseh, ki so se naposlušali tovrstnih pripetljajev s strani očetov, bratov, prijateljev in drugih, ki so vojaški rok služili v JLA. Ko se je do onemoglosti naveličal čiščenja stranišč in puzanja po prahu in blatu, do konca vojaščine pa je bila še cela večnost, se Marku nenadoma nasmehne sreča. Prestavijo ga v nekakšen vojaški klub, oddelek kasarne, ki skrbi za prireditveno dejavnost. Ko po beograjskih srednjih šolah novači prostovoljce za sodelovanje, spozna samozavestno in neposredno gimnazijko Ljiljano, ki se zna približati sramežljivemu in bolj kot ne vase zaprtemu Marku. A vse prave ljubezni so žalostne, je rekel pesnik, in to velja tudi za naša zaljubljenca, polna idealov o večni ljubezni. Nekaj je krivo njegovo ljubosumje, še več pa njeno neugodno družinsko ozadje z očetom, ki maščevanje smatra smrtno resno. A na tej točki zgodba še ne pridobi tistih pravih tragičnih razsežnosti, pisatelj jih prihrani za konec in z njimi preseneti in dodobra pretrese bralca. Od Markove in Ljiljanine ljubezni ostane več kot le spomin, s čimer se mora Marko na verjetno najbolj boleč možen način soočiti dvajset let kasneje, ko si že ustvari lastno družino in med osamosvojitveno vojno vozi rešilca.