Gorica je naša

Žanrkratka zgodba
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaMaribor, 2018
Založba
Ključne besede Identiteta, Meje, Obmejna območja, Narodna zavest, Tržačani, Ljubezen
Število strani

113

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

3-4 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Da, prvič je bil na drugi strani.

Kjer se v naravi stikata dve tektonski plošči, so pogosti potresi. Tudi tam, kjer se stikata dva naroda, slovanski in romanski, je ozemlje prav (p)osebnih potresov – prostor, kjer ima narodna identiteta samosvojo težo, ki določa družbeno in intimno življenje posameznika. To je prostor, ki ga preko intimnih zgodb svojih literarnih prebivalcev ubeseduje Primož Sturman v zbirki enajstih kratkih zgodb. To, kar avtor osvetljuje, so meje – meje med ljudmi zaradi različne politične in narodne pripadnosti ali generacijskih razlik, meje med mestom in podeželjem, med sodobnimi mladimi intelektualci, ki grizejo trd prekarni kruh in med ostarelimi kraškimi kmeti; meje, ki so prebivalcem vsiljene po politični volji, pa tudi meje intimnih svetov posameznikov. Sturman v zgodbe vplete tako zgodovino tržaških Slovencev kot tudi aktualno politično realnost: v knjigi srečamo arbitražni sporazum, žice na meji, iznajdljivo švercanje blaga in duha čez mejo, sodobnega “zamejca” v Novi Gorici … Posebnost Sturmanovega pisanja je tudi “pogled z obeh strani” (posebno izrazito npr. v zgodbi Varuh meje), avtor ne prevzema vloge sodnika, s primerno distanco nam razkriva ozadja ravnanj literarnih oseb, njegovo vodilo je razumeti. Pogosto pride v zaključku zgodbe do presenetljivega obrata, ki prevrednoti celotno zgodbo, kar je še ena prepoznavna odlika Sturmanovega pisanja. Atmosfero obmejnosti nam dodatno osvetli spremna beseda Jurija Hudolina, s pomenljivim naslovom Fizična in mentalna dezintegracija. Posebno pozornost zasluži naslovna zgodba, v kateri je problem iskanja narodne identitete pripeljan do skrajnosti, do travme zgodovinskega spomina, kjer ni pomembno samo, kaj je naše, pač pa čigavi smo mi. Ali z besedami protagonista naslovne zgodbe: ”Celo poletje so me izzivali s tem, da sem Italijan, ker da prihajam izza meje, in hotel sem jim pokazati, da sem večji Slovenec od vseh skupaj.” V Sturmanovem pronicljivem knjižnem prvencu je tema obmejnosti in narodne zaznamovanosti večkrat umaknjena v intimno ozadje literarnih oseb, v zbirki so tudi zgodbe z drugačno tematiko (Cena strojne ure, Jesen, Žigolo …), kjer gonilo protagonistov ni njihova narodnost.

Ne morem, da ne bi mislil nanjo. Svoj čas mi je obljubila, da bo moja gejša, verjetno bolj iz neke samozagledanosti vase. Želela si je biti popolna in za to se je tudi trudila. Še pred tednom dni sva se po tistem divjem popoldanskem seksu odpravila v prefinjen mestni lokal z izbrano družbo, svetlobna leta daleč od hrama, v katerem sem s pivskimi bratci končal nocojšnji večer. Ko sva iz hiše proti avtomobilu stopala po betonskih tlakovcih iz pranega proda, sem jo prijel v naročje, da se njene petke ne bi zadrle v zemeljske fuge med ploščami. Sprašujem se, kako bi klapa iz hrama to komentirala, ko bi me tedaj videla. Težje mi je prenašati njeno odsotnost, kot pa jo je bilo nositi v naročju. Sedaj je ni več. Glavno je sicer to, da so pri hiši drva in da je na vrtu še nekaj zimske zelenjave, krompir je pospravljen v gajbicah, fižol v vrečkah. Honorarji bodo že prišli, čeprav komaj tedaj, ko bodo začela drevesa zeleneti in bo na vrtu pognala prva spomladanska solata. (str. 9)

Spet ta meja. Ko sem bil otrok, je trdno stala. Vedeli smo, da je na Škabrijelovi in da je za njen prehod potrebna prepustnica. Potem je meja v nekaj letih dokončno izginila. Začeli smo jo prehajati, ne da bi se kdo zmenil za nas. Kasneje sem začel najprej sanjati, potem pa še razmišljati in bloditi o tem, da bi jo premaknil nekam bolj na zahod. Zdaj mi psihologinja pravi, da jo moram postaviti poleg sebe. Njene besede prekinejo moje misli. “Ponavljam vam, ne dovolite, da vas ne spoštujejo kot človeka, kot tisto, kar ste.” Na misel mi pride, kako sem moral v otroštvu velikokrat poslušati take ali drugačne psovke na račun svoje narodnosti. Izpovem se. “Razumem vas, prav gotovo vam ni bilo lahko. Skušajte pa živeti tukaj in zdaj, kakor vam je bilo večkrat rečeno. Bolje vam bo. Preteklost je šla mimo. Mejo postavite poleg sebe, pozabite pa na tiste meje, ki jih danes ni več. ” (str. 22)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Gorica je naša.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 14
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Dela avtorja