Samotne ljubezni

Žanrkratka zgodba
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaNovo mesto, 2022
Založba
Ključne besede Ljubezen, Odhajanje, Domišljija, Spomini
Število strani

79

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

2-3 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Ljubezen, ki ostane za vedno

Samotne ljubezni je knjiga mojstrsko spisanih osmih kratkih zgodb, izdanih posthumno. Prinašajo nam ljubezen. Ljubezen do sočloveka in pokrajine. Tako ljudje, kot tudi pokrajine, izginjajo. Bivališča literarnih likov so dom v tej pokrajini, ki ji je bil Marko Sosič predan, zavezan. Tudi bivališča se raztapljajo v spominih. Ljubezen ostaja. Julijan se sprehodi po svojih zapiskih, da bi videl, kaj je pisal ta človek, ki ga zdaj vsi iščejo, kot je sam iskal in še išče svojo drago. Sonja in Alma najdeta srečo v njunih toplih dlaneh. Moški išče svojo Almo v ženski za sosednjo mizo – je to on sam in njegova Alma, ali pač ne? Ženska, ki skuša z ljubeznijo do tistih, ki nimajo, nahraniti vse uboge ljudi, ki jih zanaša v njeno stanovanje. Ali v njene sanje. Anastazija in oče, ki ji je nekoč, ko je še bila otrok, rekel, da mora videti morje, kar v odraslosti tudi stori. Fant, ki odplava k dekletu na drugo stran žičnate meje, ki ločuje dve vrsti plaže, za dvoje vrst ljudi. Laura, ki prebiva v naselju beguncev in fant, neskončno zaljubljen vanjo. Oče, ki se poda v gmajno in nabira suhe veje, kakor nekoč in sin, ki kliče tata, tataaa. Prav vsi liki so povezani z naravo, in v zgodbah se sprehajamo med topoli, nad morjem in ob njem, plavamo v njem, mehke trave gmajn in kamni nam pod stopala neprenehoma prinašajo našo zemljo. Večerni zrak, dež, nevihte, jutranja svetloba se bleščijo še, ko zapremo knjigo zgodb in naše oči. Tam sveti tudi ljubezen, edina neuničljiva stvar na tem minljivem svetu. Samotne ljubezni so nežne zgodbe, ki sežejo globoko v naš čustveni svet. Tam premikajo nekoč trdna in morda trda stališča, preobračajo spoznanja, pletejo nove misli. Kako krhki smo, se morda zavemo šele, ko nas že odnaša na drugo stran. Tja, kjer ljubezen za vedno ostaja naše edino, pravo vodilo življenja. Njegov smisel.
Literarno ustvarjanje Marka Sosiča se je s Samotnimi ljubeznimi sklenilo. Že ga pogrešamo.

Glej tudi:

Pridem do spalnice, približujem se postelji, na njej znova ljudje s povešenimi vekami, vidim jih, iščem njegov obraz, ne vidim ga. In nenadoma je v mojih mislih vse manj ljudi, kakor da se razkrajajo v njih in v mojih očeh, da naenkrat ne vidim več nikogar.
Pridem do postelje, mislim na njegovo telo, ki leži pokrito pod rjuhami, srce mi utripa od strahu in ljubezni, vem, od strahu in ljubezni.
Odgrnem rjuho.
Belina spodnje rjuhe me zaslepi s svojo praznino. Usedem se na rob postelje, ozrem se proti vratom, skozi vrata vidim dnevno svetlobo, nikogar ni, vse je mirno in tiho. Ozrem se v svoja bosa stopala, ki počasi izginejo izpred mojih oči.
In mislim, da me ni.
(str. 35/36)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Samotne ljubezni.

Kritike

(1)
Maja Šučur

Kako diši trava po nevihti?


Zbirka kratkih zgodb Samotne ljubezni lani preminulega tržaškega pisatelja in režiserja Marka Sosiča je nemara eden najbolj skritih biserov letošnjega literarnega leta, čeprav to s kakovostno kratko prozo sploh ne skopari. Knjižica z osmimi pripovedmi je izšla posthumno, nemara zato tudi z manj pompa, in prinaša povečini kratke zgodbe, ki jih je avtor v zadnjih letih objavljal v Primorskem dnevniku. A je vsebinsko in slogovno kljub temu precej bolj enovita kot marsikatera zbirka, ki jo prozaisti v sodelovanju z uredniki skrbno pripravljajo mesece, leta, z željo, da bi se morda dotaknile bralcev. Samotnim ljubeznim uspe vzpostaviti nežen občutek bližine, ne da bi se zato odrekle kritičnosti in ostrini.


In čeprav se zdi tvegano v isti stavek postavljati nežnost in ostrino, samotnost in bližino, je nemara prav to razmerje trak, ki veže Sosičeve zgodbe. Naj gre za ostarelega moža, ki prebira pisma, ki jih je pisal dragi, ki je ni več ob njem, ali moškega, ki pogleda ne more umakniti s hrbta ženske pri sosednji mizi, da bi ugotovil, ali ne gre za njegovo staro ljubezen. Ali za doživljanje dečka, ki tvega obisk prepovedanega dela plaže v Sesljanu, da bi se lahko končno približal nekemu dekletu, pa ženske, ki pogreša odtis telesa partnerja v skupni postelji, ali hčerke, ki končno obišče mesto ob morju, ki ga je njen oče moral zapustiti. Sosičeve zgodbe so brez dvoma zgodbe ljubezni, a njihov cilj ni toliko najti srečo, temveč raziskovati hrepenenje, in čeprav ustvarja avtor protagoniste z izjemno bogatim notranjim svetom, se zdi, da ga še bolj kot zasledovanje človeške ranljivosti v Samotnih ljubeznih zanima opazovanje – in sprejemanje – človeške minljivosti.


Prav vsi osrednji Sosičevi junaki so namreč primarno izjemno dobri opazovalci. Naj gledajo (svoj) odsev v oknu, prebirajo pisma, ki so jih napisali v preteklosti, ali v mraku kopalnice vidijo družinske člane, ki jih ni več ob njih, so to predvsem ljudje, ki so se iz nekega zgolj na pol znanega razloga izmojstrili v tem, da domala nemo, skrušeno zrejo v neko tuje življenje, kot da je njihovo, ali – še bolj simptomatično – ne morejo umakniti pogleda iz svojega življenja, ki jim deluje tako neskončno tuje. In prav v tem je mogoče zaslutiti nekaj silno domačega.


Sosič ostaja v lovljenju literarnih učinkov blag, a odločen. Ena nosilnih tematik zbirke je tako vprašanje zanesljivosti spomina, na primer tudi z namigi na demenco, s čimer si je avtor spretno omogočil mirno prehajanje meje med realnim in izmišljenim (recimo v kinu), zelo spreten je tudi v hitri menjavi perspektiv med opazujočim in opazovanim (tistim, ki se spominja, in tistim, ki je spominjan). Hkrati pa ostaja v domala vseh zgodbah pripoved osredotočena na detajle, skoraj filmično na gibanje junakov in opis okolice, pri čemer Sosiču bolj leži podeželski kot mestni milje in z njim ritem. A zbirka se, in to je gotovo eden njenih največjih dosežkov, najbolj osredotoča prav na čutne zaznamke – denimo na potovanje svetlobe, zlikanost moške srajce, vonj ženskih las, podoben vonju trave po nevihti, občutek skorje v ustih, ko se mehča –, ki ključno prispevajo tudi k poetičnosti avtorjevih daljših, včasih navidez neskončnih povedi v sicer kratkih zgodbenih fragmentih.


V tovrstno območje samosti in osamljenosti, ki utehe ne obeta, ali vsaj ne kmalu, širša družbena klima vdira predvsem v obliki vprašanja migrantske krize in nestrpnosti do priseljencev, h kateri Sosič skozi svoje pripovedi – ne le obravnavane zgodbe, ampak tudi druga literarna dela –, pristopa izrazito humanistično in empatično. Ko se namreč njegovi junaki namenijo, da bi tujcem pod svojim oknom pomagali, se še večkrat zdi, da so oni sami tisti, ki bi pomoč, najbrž v neki drugi obliki, prav tako potrebovali. Morda pa pride – kot vonj trave po nevihti – vsaj v obliki miru.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 8
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 2

Dela avtorja

Suzana Tratnik, Zdenko Kodrič, Boris Kolar, Dušan Čater, Goran Vojnovič, Miha Mazzini, Tomaž Kosmač, Marko Sosič, Stanka Hrastelj, Nejc Gazvoda, Jelka Ciglenečki

Dogodek v mestu